Spodnja Dolkova špica (SDŠ) in Dolkova špica (DŠ) - po JV grebenu,
pravzaprav je greben samo med Sp.Dolkovo špico (2541m) in do vrha Dolkove špice (2591m), začetni del vzpona - od zelenega pomola do Sp. Dolkove špice, pa je široko in strmo brezpotje po razbrazdanem in širokem trikotnem hrbtu, saj SDŠ z južne strani podpirajo trije grebeni, ki se strmo spuščajo navzdol (eden proti bivaku IV, drugi na zeleni pomol prečnice Bivak - Škrlatica in tretji še malo bolj vzhodneje proti Škrlatici).
Vzpon na SDŠ se začne dokaj enostavno in lahko – kot rečeno, iz markirane poti oz. iz tako imenovanega zelenega pomola in sicer se pri izbiri prehodov navzgor držimo bolj desne strani pobočja, med manjšimi balvani in skalnimi brazdami, je najlažje izbirati odseke s travnatim delom, ki pa se tudi kmalu končajo. Naslednji orientir sta dve rjavo - rumeni skali (od daleč vidna odlomljena skalna dela), pod njima in nad njima pa začne teren strmo naraščati, skala je tako-tako za silo (ni krušljiva), a pod nogami je tudi vse več naloženega grušča.
Pri zgoraj omenjeni rjavo-rumeni okrušeni skali, se usmeriva desno in se gor povzpneva čez skrajni desni kamin (10m slabe dvojke) in se v nadaljevanju plezanja drživa te centralne smeri oz. malo v levo navzgor. Desno čez plitvo grapo, izgleda teren lažji, a je na skalah in podlagi bistveno več grušča, tako da vztrajava v tej smeri, kjer je skala boljša, vendar pa se vseeno najde še kar nekaj zapletenih mest s težavnostjo I do II. Ta del vzpona od gornika zahteva dobro opazovanje in malo več smisla za orientacijo in iskanje najboljših prehodov. Če bi primerjali teren z drugimi podobnimi, npr. - kot prvi del vzpona iz Ruševja nad Zelenico na Malo glavo pod Vrtačo, ali pa npr. nekaj takega kot plezalni del vzpona na Trentarski Pelc, je pa nekaj težje kot čez Dolge stene na Grintovec in nekaj lažje kot Hudi Prask na Mrzlo goro.
Ob glavni grapi pod SDŠ se oba grebenasta dela z leve in z desne postopoma združita, nahajamo se na malo širšem gruščnem svetu, od koder sledi navzgor lažje nadaljevanje med skalnimi rebri in še zadnja četrtina poti do vrha SDŠ.
Nadaljevanje po grebenu od SDŠ do DŠ je bolj ali manj udobno, greben ni tako ozek, da bi ga morali kdaj jahati ali pa po njem hoditi po vseh štirih, ni pa tako kratek in na svojih brazdah ponudi še kar nekaj zanimivih mest z manjšimi skokci gor in dol okoli I. težavne stopnje, za vrtoglave pa tudi ni, saj vseskozi zahteva koncentracijo. Grebenska raz se od daleč morda zdi sicer premočrtna, pa spet ni čisto v liniji, ampak rahlo vijuga – z manjšimi odkloni v levo in v desno, na nekaterih mestih je tudi bolj krušljiva.
Od Šlajmejer-ja iz doline Vrat sva do Rušja in čez SDŠ ter do vrha DŠ potrebovala 4 ure in 15 min hoje v normalnem tempu.
Dolkova špica je izjemen razglednik, kar neupravičeno zapostavljena od svoje sosede Škrlatice, res je vredna obiska, ne glede iz katere smeri pridete na njen vrh.
Iz DŠ proti Rogljici je sestop iz grebena še dokaj udoben, potem pa je spust v Rdečo škrbino zoprno šodrast /opozorilo na aktiven podor/ v smeri Zadnjega Dolka proti Škrlatici, na drugo stran - proti Dovškemu Gamsovcu ali Križu pa je nekaj bolje (obe nadaljevanji pa sta naprej markirani).