Spodnji Rokav

Bravo! Kvaliteten opis poti, brez besedne navlake in selfijev.

"Andraja", se globoko strinjam ... selfiji tu gor so povsem zgrešili zgodbo ... naj se zapeljejo nazaj na FB, instagram, etc

Vidim, da si imel s seboj štrik. Si ga uporabil za spust z zgornjega sidrišča?

Ne bi se mogel bolj strinjati z zapisom andraja.

Včeraj me je Tone povabil na njegov vsakoletni obisk, pa sem te šel pogledat, kam on tak rad hodi.
Zjutraj jasno, potem so vrhove prekrili oblaki, po 14. uri pa se je vse lepo odkrilo.

Boštjan je hiter v hoji in v opisu, jaz lepo počasi capljam za njim
Malo po šesti zapustiva udobje avtomobila in strumnim korakom začneva dolgo pot. Glavnina je šla naravnost, midva za Šlajmerjem desno v breg. Razmere za hojo božanske, ruzak lahek in že sva pri bivaku. Jaz zamenjam vse cunje, mokre dam sušit. Malce sem bil v dvomih, če bodo ob povratku sploh suhe, saj se je Dolkova špica že zagrinjala v meglo. V naslednji poldrugi uri doseževa Škrlaticino ramo, kjer se usmeriva v Kotel. Tam kratka pavza, medtem se z vrha Rokava že oglasi Dušan, ki je v 'nočni etapi' osvojil tudi Srednjega. Z Boštjanom pohitiva za njim, na vrhu se vsi trije zadržimo kar nekaj časa v 'iskanju čiste slike', vendar nam to megla uspešno preprečuje. Sestop v Kotel, vzpon na Škrlatičino ramo in sprehod do križa sem soliral, saj sta bila mladca zame prehitra. Kljub pozni uri je bilo na vrhu še nekaj planincev, megla je počasi izginjala, lepi spomini na turco bodo pa ostali.
Nekaj Boštjanovih sličic se podvaja, pa da vidimo, kdo ima boljši fotič

En glas za Boštjanov fotič...
Tone, ne jezi se...

Lep posnetek Kotla, verjetno Boštjanov fotič

Bo držalo, fanta. Boštjan je lovil modrino, jaz pa sivino.

Tone, pa si le preživel obletnico, malo posledic pa vidim, da je pustila ... slika 3.

Hvala, Boštjan! Tršica v šoli je rekla, še enkrat preberi, če je prav! Očitno se bo tega treba držat.

Po dveh letih pavze me je včeraj spet neslo tja gor. Dobesedno. Super filing, prijetno hladno (in v začetku temno), v ruzaku brez odvečne krame. Vse prehode sem tokrat zadel v prvo - pri osmem vzponu bi to moralo iti že miže (če ne, sem pa malce poplezal) Na vrhu pogledam na uro, točno 4.20.00h Pogledam še enkrat, preverim na Stravi - isti čas. Kot v zdravih, mladih letih.
Po jutranjem zapletu v koloni pred tunelom je šlo zares vse gladko. Za daljši čas sem se ustavil le v kotlu, kjer zamenjam cunje in vodo in dam tavelko flašo hladit v sneg. Kljub zgodnji uri je bilo sonce že toplo, niti malo nisem pomislil, da bom le za kakšno minuto okrog četrte ure prehitel kar hud naliv, ki sem ga opazoval skozi okno Aljaževega doma.
Ob povratku iz kotla se povzpnem na Škrlatico, ki je imela kar nekaj obiska, prevladovali so tujci. Že od daleč jih prepoznaš po samovarovalnih kompletih. Tam sem moral spet razstavit moje cunje, saj je poleg prešvicanih poskrbela slabo zaprta flaša in namočila tudi suhe. Sonce je pripekalo in cunje sem vsaj na pol posušil. Čakal me je doooolg spust, za katerega sem porabil veliko več časa, kot za vzpon. Udobna dostava do avta in že se pri Dani sladkam s kremšnito in pirom.
Kljub odlično preživetemu dnevu pišem tole s cmokom v grlu, saj....