Rokavi so mi vedno izziv in jih redno obiskujem, včeraj pa se mi je izpolnila želja s pristopom z lepe krnice, imenovane Kotel.
Nekaj dni sem spremljal vremenske napovedi in sobota naj bi bila pravšnji dan, brez popoldanskih neviht, rahle meglice naj bi se držale bolj sredogorja. Že jutranji pogled iz Vrat na Triglav s kapo pa ni bil nič kaj obetajoč. Mi je pa dvignil adrenalin pobiralec parkirnine, saj je imel že ob šestih težave z drobižem in nas pošiljal na spodnje parkirišče. Ob povratku je bilo polno pleha na travniku med Šlajmerjevim in Aljaževim domom. Narobe svet. Mi, ki hitimo z ruzaki zgodaj v hrib, lahko prenesemo par sto metrov več hoje, kot dopoldanski kofetarji, ki se pripeljejo skoraj do šanka.
Trume pohodnikov je hitelo naravnost po dolini Vrat, jaz pa za Šlajmerjem desno in po jutranji tišini do bivaka prehitel le kakšnih deset ljudi. Tam prvič zamenjam cunje in opazim, da je megla tudi že nad Dolkovo špico. Pod meliščem Škrlatice sem zaradi goste megle in mraza primoran nadeti trak, rokavice in dolge hlače, z gore so se že vračali prvi obiskovalci, ki so bentili nad vremenarji. Meni je bilo neprijetno samo zaradi dejstva, kako bom v megli, če bo do takrat še vztrajala, našel z melišča vstop proti rokavski škrbini.
Na začetku plezalnega dela je bila razstava pohodnih palic, moje navežem na ruzak, saj jih bom v strmem melišču krvavo rabil. Od mojega zadnjega obiska je nekaj jeklenic bingljajočih, ena, visoko gor, pa je napeljana na novo, kar je zelo dobrodošlo, saj sem tam večkrat rinil naravnost, namesto levo v strmino.
Ko dosežem ramo, se spustim v Kotel, v snegu pustim plastenko tekočine in se zapičim v strmino. V snegu bi bila šala mala, je pa šoder, ki ti ne dovoli navpičnega napredovanja. Pridem pod steno, megla je še vedno vztrajala in nekako le najdem vstop proti škrbini. Po približno 50 m strmine (največja težava so rolerji), dosežem sedelce. Do vrha Rokava je od tam še kakšnih 70m višincev, s čimer rutinsko opravim v dobrih desetih minutah. Megla se je medtem (razen na Škrlatici)počasi razmaknila in užitek na vrhu je bil popoln. Zgoraj je nova vpisna skrinjica s knjigo, zadnji vpis je bil 7.7.
Prav zadovoljen sem bil, da od doma nisem štartal bolj zgodaj, sicer ne bi bilo nič z razgledi. Sestop do sedla ni zahteven, za manj rutinirane planince so opremljena kar štiri sidrišča. Zaradi omenjenih rolerjev je zahtevnejši sestop do melišča, na ključnih mestih sem opazil tudi dva klina. 110m dričanja po melišču do dna Kotla in 190 vzpona do rame mi je bilo sonce že malce odveč. Ko sem bil že tako blizu, sem se šel še prekrižat na kraljico. Zopet me pahne v slabo voljo dejstvo, da je skoraj nova in prazna vpisna knjiga v novo lepo se zapirajoči skrinjici popolnoma namočena. Drhal, hribolazniška!!!