Staro utro

Darinka,
krasno. Vidim, da se Podskalar dobro drži, fino. Glede prevoza pa veš, pokličeš V. in malce počakaš, če ga slučajno ni doma, pa soseda pošlje Trentski Pelc ni noben bavbav, jaz ga imam letos ponovno v načrtu, z dodatkom na Srebrnjak, prvič sva slednjega z V. izpustila. Če si bolj pustolovske narave je lepa turca od Starega utra (oziroma malce pod lovsko koče se pot prične) na Ušje. Divje, redko obiskano, celo ena zajla (lovci?) je v žlebu nad eno polico. Pri Kopiščarju in sosedu (S.) dobiš podrobnejše info

Lojzeta sem videla prvič . Preseneti s skromnostjo in ko pove marsikaj zanimivega. Če ne bi izgubila nekaj časa z Marijanom z iskanjem poti bi po vsej verjetnosti šla še pogledat kako zgleda pot na Trentarski Pelc. Ampak saj počaka. Štopam pa res redkokdaj. In prijeten občutek je ko vidiš da so še ljudje ki so pripravljeni pomagat. Čeprav sta to bili dekleti tujki , ki sta mi ustavili. Upanje umre zadnje.

Darinka,mene pa zanima pot po mulatjeri na Staro utro. A je, gede na letošnje plazovito obdobje,normalno prehodna. Sem ža bila pred leti gor in me spet mika. Hvala in srečno.

Pot po mulatjeri je normalno prehodna. Drevesa ki so bila na poti višje pod kočo so lovci odstranili.

V sklopu dopusta v Bovcu smo se v petek najprej podale proti Staremu utru, nato pa še do bližnjega vrha Na glavah, ki je prekrasen razglednik. Na 3. ovinku srečamo gamsa, ki se nas prav nič ne boji, ampak malo skrivenčeno koraka pred nami, nato pa odvije v skale. Blue ga je gledala ko deveto čudo
Srečamo tudi Lojzeta, je okopaval svojo njivico, s katerim prav prijetno poklepetava. Je res tak prijazen gospod. Nato pa ni bilo več žive duše, smo cel dan uživale v miru, tišini in samoti, kar je zame neprecenljivo
Do sedla snega ni, od koče pa do vrha ga je nekaj, ravno dovolj, da se predira tudi do riti Ampak smo zborbale in na vrhu uživale v prečudovitih razgledih na vse strani. Tudi ob povratku sem ene parkrat pristala v snegu, zato je počitek pri lovski koči več kot dobrodošel. Sestop je minil bp, le pot se malo vleče, saj so nekatere razdalje med ovinki reees dolge (700-800 m). Super sončen dan z mojima repkoma

Lepo Polona, prava uživancija!

Zoran, res je bila Tu je tako lepo in tak mir, nikjer nikogar, da si res lahko odpočiješ, si zbistriš glavo ter napolniš dušo Da o razgledih niti ne govorim. Zagotovo se še vrnem.

Kakšni bodo jutri,ne vem.Ti so današnji.

Že nekaj časa sva ogledovala pot na Staro utro in jo prvič prehodila 30. 10. 2023. Dan je bil deževen, občasno je lilo kot iz škafa. Razgledov v daljavo pričakovano ni bilo, voda je drla v številnih potokih od vsepovsod. V zadnjem delu poti se odpre macesnov raj in tukaj se res naužiješ čudovitih jesenskih barv.

Kljub obilnemu deževju srečala le enega močerada in pričakovano nobenega pohodnika. Vse fotografije so nastale izpod dežnika.

Pot je zelo lepo vzdrževana. Ovinki so oštevilčeni od 1 do 24. Se morda pri ovinku številka 9 priključi lovska steza od cerkve? Še prideva v te kraje, kjer čas teče precej počasneje...

Dokler bo Lojze živ, bo tam vse poštimano.

Podskalar, kot pravijo Lojzetu Hosnerju po domače, jih bo vsak čas imel 80. Naj še dolgo uživa na svoji domačiji na osmem ovinku ceste na Berebico

27.12. iz Trente po čudoviti mulatjeri na Staro utro.

Začetek v Trenti pod oblačno kupolo, ki že par dni vztraja. Po par kupčkih strjenega snega ob cesti bi sklepal, da se kmalu začnejo zimske razmere. Dejansko pa so se prve snežne zaplate pojavile skoraj 700 m višje. Nad 1400 m pa se je začela hoja po zmehčanem snegu. Pred kočo ga je bilo do 25 cm. Zimska oprema ni bila potrebna.
Kot sem pričakoval, sem se dvignil nad oblačnost in užival v razgledih.
Na celi poti po pričakovanju nisem srečal nikogar, niti Lojzeta ne.
Nabralo se je blizu 16 km.

Tudi meni se je izpolnila želja po tej mulatjeri nad Trento, med dopustovanjem v Kr. Gori konec julija.
Pogumno smo jo mahnili trije, jaz, mož in pes. Ker je bila lepa nedelja, je bila gor kar gneča - vse skupaj sva srečala 4 pohodnike in ob povratku še domačina Lojzeta. Primorski pohodnici sta na planini obrnili, meni pa sta osvežitev in počitek pri studencu dala novih moči, da smo lahko nadaljevali vse do lovske koče na Berebici in še naprej na vrh Na Glavi. Sledil nam je starejši par iz Nemčije(!), ki sta bivala v bližnjem kampu v Trenti, on je odkril to pot na aplikaciji, ker ne sme biti prehudih klancev. Res jih ni, se pa vseeno nabere tako kilometrov kot višincev ... Tako smo se večkrat srečali, pri koči skupaj pomalicali, tudi vrh smo odkrili skupaj v tistem zaraslem ruševju (sledite na koncu stezici v levo, ne na desno!). Razgledi z mulatjere, ko se odpre blizu koče, so bili krasni, z vrha še bolj.
Je pa bilo ob sestopu čedalje bolj vroče, kar se je poznalo predvsem psu. Klepetala sva z Nemcema, verjetno nas je Lojze na svojem vrtu že dlje časa poslušal in se potem oglasil, kako smo glasni. Ja, verjetno še toliko bolj, če živiš in delaš v takem miru in idili ... Nemca sta se mu čudila in čudila. Malo nas je povprašal po stanju poti, vse bp. Za piko na i je potem v dolini še kako pasala osvežitev v Soči, smo kar oživeli.