Strugove špice 2260

Po kar nekaj letih sem se včeraj odločil, da raziščem teren nad planiškimi skakalnicami. S turo sem bil izredno zadovoljen, so me pa zopet razočarala nekatera dejstva povezana z njo.
-Od Planice do Tamarja vodita kar dve lepi vzporedni cesti. Zaprti za motorna vozila 24 ur na dan.
-Planinski dom v Tamarju se odpira ob osmi uri.
-Na tabli kmalu za kočo napis: Srednja Ponca 3.30h
-Pot do nje kar ječi po motorni žagi ali vsaj lisičjem repu, saj podrto drevje (pa ne samo od letos) močno ovira hojo po stezici.

Le kje je naša vrla PZS, ki vedno bolj tone v neaktivnosti. Saj vendar ni samo Komna, Sedmera, Kredarica...
Vem, da je vse bob ob steno, pa vendarle.

Kot rečeno, ko zapustim avto, je prvi postanek na Srednji Ponci. Poslikam, se odžejam in zamenjam mokre cunje, ki bi jih lahko ožel. Ko sem pred mnogo leti delal to pot proti Kotovi špici, so mi ostale v spominu zarjavele, italijanske bingljajoče jeklenice v škrbinah. Ha, kot bi bilo včeraj. Vse je enako, samo da je rjavica še bolj na debelo. Seveda sem se jim na daleč izogibal. Ves čas so se porajale meglice, vendar me v gibanju niso ovirale. Kratke postanke sem imel na Zadnji Ponci in Strugu. Z njega vodi do špic nezahtevna škrbina, sestavljajo pa jih trije skoraj enako visoki vrhovi. Najvišji je zadnji v smeri Vevnice. Na vrhu sem se zadržal debelo uro, razen na Mangartu nisem nikjer zasledil znakov življenja. Vračam se po isti poti, v Tamarju si privoščim pasulj, na Dovjem pa krem šnito.