Suhi vrh

Takole pa tudi deževen dan postane sončen Bravo Donat,si pa vseeno korajžen,da greš v takem na vrh ,ki ga ne poznaš...ali se motim

Saj sem tudi sam pol spoznal, da bi se bilo bolje prej pri lovski koči obrniti.Bil sem prvič gor.l.p.

Jutranji pogled proti Gorenjski ni dajal upanja niti na »s« od sonca, zato na hitro sprememba plana. Ja itak, Primorska …spet … Ni bilo treba nič dolgo premišljevati, kajti Nanos in Suhi vrh »v paketu« in »malo drugače« sta bila že nekaj časa v skrinjici želja…

Zapeljeva se v vas Strane, potem pa za oznakami proti Nanosu. Ker sva si želela krožne ture, sva se po cca. četrt ure usmerila za rumenimi puščicami na levo na lepo gozdno pot, ki se imenuje Jamborna pot in naju je pripeljala do »sosednjega izhodišča« Veliko Ubeljsko. (To je bil samo majhen košček Jamborne poti, če koga zanima več o njej - http://www.postojna.si/podrocje.aspx?id=3922 in http://www.postojna.si/dokument.aspx?id=6593). No, tu sva malo zgrešila. Že pri prvi hiši naletiva na prijaznega in zgovornega vaščana, ki je imel ravno opravka s svojimi ovcami in njihovim ljubkim naraščajem …malo smo poklepetali in ko sva vprašala za pot proti Nanosu, nama je razložil, da sva že mimo in da je odcep cca. 500 m višje s poti, po kateri sva prišla…odcep ni označen (to je tudi edina pomanjkljivost glede oznak, sicer je pot brezhibno označena), postavljen je možic, ki sva ga spregledala. Malo sva se torej vrnila, našla odcep in se povzpela na Nanos. Pot je kar konkretno strma vse do vrha. Vojkova koča odprta. Po krajšem postanku sva nadaljevala na Suhi vrh in sestopila do avta v Strane.

Samo pri koči sva srečala nekaj pohodnikov in enega kolesarja, sicer pa na celi poti nikogar, no, razen dveh gamsov, enega zajca ter cel kup gozdnih mišk, metuljev in ptic. Vreme nama je bilo naklonjeno, sonce pa tako močno, da sva bila prav hvaležna za kak oblak… edino za razglede sva bila prikrajšana… Pot je lepa, razgibana in v tem času predvsem zeleeena…kamorkoli pogledaš…krošnje listavcev se odevajo v svoja svetlo zelena odevala, med njimi po tleh pa dobesedno plantaže čemaža… Res lepo in vredno obiska…

GITA, če bi imela srečo, bi lahko srečala kakšnega "kosmatinca". Jaz sem pred prazniki videla njegove sledi (na vrhu klančka na tvoji tretji fotki) - velike odtise šap in poleg majhne.
Sama pa upam, da ne bom imela sreče ga videti, še manj srečati

@velesa, zelo verjamem. In sem vesela, da nisva imela te sreče. Po tem, ko nama je domačin v Velikem Ubeljskem razlagal, koliko škode mu pri ovcah naredijo ti »kosmatinci«, pa volkovi baje tudi, sem kar malo z nelagodjem nadaljevala…dvakrat mi je skoraj srce zastalo, ko se je v gozdu začelo nekaj premikati…pa je bil obakrat samo gams …najbolj skrbno sem pa »pregledala« teren predno sva se strmo spustila v tisto kotanjo na strmi poti proti Suhemu vrhu….če se srečaš z njim tam na dnu, mu po mojem ne uideš…

S kolesom iz Cerknica na Suhi vrh. Do konca ceste pod vrhom brez problema, po peš poti sem pa kolo odnesel kar do vrha
Peš pot od ceste do bivaka je še polna polomljenega drevja.

Ko ni za kam više je bil danes Suhi vrh kar v redu izbira. Praznično okrašen je pričakal obiskovalce na vrhu. No ja ravno dosti nas ni bilo. Ker sva eno vozilo pustila v Stranah in eno v Razdrtem sva se odločila za sestop na Plešo mimo Vojkove koče in po položni poti v dolino. Vzpon pa iz Stran po običajni zjutraj ob deveti uri v jasnem dopoldnevu. Mimo cerkvice sv. Brica in potem po poti do vrha. Piščalki sva imela s sabo za vsak slučaj, če bi kosmatinec pokukal iza kakšnega drevesa ali skale. Pa nič takšnega. Ni ga bilo na spregled. Za sestop sva šla po zanimivi poti, kjer še nisem šla. Slabo je vidna . Se spustiš v dolino in potka se kasneje pridruži markirani. Snega pa je nasulo zelo malo. Le veter je na grebenu od Vojkove koče kar solidno vlekel. Lepa zanimiva tura v zadnjih vzdihljajih zime.

Ta poprhana drevesa so res zakon.

Zadnjič, ko sva šla na Suhi vrh, sva si ogledovala greben, po katerem se lahko tudi gre do vasi Strane. Marjan je dobil podatke o poti , in si vrisal na telefon, ker ni markirana s Suhega vrha do vrha Maj po imenu. Naprej pa je lepo vidna potka v dolino. Ob sestopu sva srečala nekaj popoldanskih pohodnikov , ki so šli verjetno le do klopce. Midva sva naredila krožno. Kar dolgo. Z Velikega Ubeljskega sva po novi kar strmi poti šla do Vojkove koče. Naprej na Suhi Vrh. Od tam po grebenu . Mimo okna zdaj vem , da se imenuje Votla stena. na Vrh Maj in po poti v Strane. Da bova videla okno sploh nisva vedela. Ena pohodnica , ki sva jo srečala je dejala da je okno umetno narejeno. A videt je bilo naravno. Morda kdo kaj ve o tem? Meni je bilo vse novo, ker tu še nisem hodila. Zanimiva hoja med starimi drevesi. Mnoga se sušijo. A tako je v življenju. Vse je minljivo. Tudi mi.

Votla stena je delo narave in je tudi vpisana v kataster jam.

Od Maja do Suhega vrha (25.08.20)

Iz vasi Strane se povzpnem na Maj. Gre za potko, ki je polna mozicljev. Opis do vrha se najde na tej strani. Po grebenu se pa lepo držiš njega oz. sledljive potke. Hitro si na Suhem vrhu, le desno je potrebno zaviti tik pred njim. Povratek v Strane po strmi direktni.

Lepa! Tudi mene vleče sem, upam da jeseni. Praviš, da s sledljivostjo ni problema?

Ni nekega problema

Danes iz Stran na Suhi vrh. Parkirala nasproti otroškega igrišča. Pot je ves čas lepo markirana in tudi dobro shojena. Mestoma je ledena, od razcepa za Vojkovo koča pa zasnežena. Napovedan je bil veter, a ni bilo sile. Marsikje se je povsem umiril, tudi tik pod vrhom čisto brezvetrje. Razgledov danes pričakovano ni bilo, je pa ta pot odlična rekreacija za nedeljsko popoldne. Ob povratku tik pod sv. Bricem srečala sva pohodnika, sicer nikjer nikogar.

Startam v Stranah in se do melišča pod Majem uspem izgubiti.
Na srečo sem tu že hodil, zato jo mahnem kar poprek in višje naletim na stezo. Čez Maj nadajujem do Votle stene in se pod Suhim vrhom vrnem po opuščeni, omožičeni poti mimo Sv.Brica v Strane.
Dež me ni ujel.
Lp