Svačica in Celovška koča

No, včeraj pa smo se trije odločili za pot do Celovške koče preko Vrtače ,na katere vrh se nismo povzpeli, pač pa smo po njenem vzhodnem melišču nadaljevali pot proti sedlu Belščica, od tam na Svačico, zatem pa še do Celovške koče, kjer se je lepo prileglo pivo.
Vrnili pa smo se skozi krnico V Kožnah, ter po zgornji poti Stol-Zelenica, do izhodišča pri Tinčkovi koči.
Čeprav je tura zelo prijetna (zame najlepši kotiček Karavank), Celovška koča ne tako oddaljen cilj itd.., pa na sami Svačici in sploh na Avstrijski strani ne srečaš Slovenca.
Priporočam!

Tudi midva z Dušanom sva se danes pri spustu s Stola in Krkotnika povzpela še na Svačico in za razliko od Heinza gori srečala precej Slovencev, saj so vsi iskali še zadnje sončne žarke pred napovedaniim poslabšanjem vremena. Zelo lepa in lahka pot s čudovitimi pogledi. LP Andrej

Odločitev za včerajšnjo turo je bila sprejeta bolj »na vrat na nos«, posledično je slaba pripravljenost terjala svoj »davek«. Zapeljala sva se do Tinčkove koče in se namenila po neoznačeni poti čez Zagon na Svačico. Že na prvem neoznačenem razcepu poti sva zgrešila – namesto po spodnji desni poti sva šla levo navzgor – narobe! Po kakšnih dvajsetih minutah hoje in iskanja sva ugotovila, da sva očitno zgrešila. Potem sva si pa le vzela čas za natančno proučitev zemljevida in ugotovila, da morava očitno bolj desno…in res sva se prav kmalu uspešno »priklopila« na pravo pot. Od tu dalje je bilo vse jasno. Veter prejšnjih dni se je polegel, temperature praktično optimalne za hojo, maline, ki jih je ob poti polno, zorijo…Srečala sva kar nekaj pohodnikov, večina je bila namenjena na Stol ali pa so se že vračali z njega, na »najinem« vrhu sva samevala in uživala v enkratnih panoramskih razgledih…Sestopila sva čez sedlo Šija in čez Smokuško planino (mimo Doma pri izviru Završnice) nazaj na izhodišče in tako lepo zaokrožila turo….

Ja, danes se je bilo pa zares za vprašati, katera je sončna in katera senčna stran alp oz. Karavank.

Zjutraj se odpravim proti Ljubelju. Vreme je bilo oblačno in vso pot do vrha prelaza je rahlo do zmerno rosilo. Spraševal sem se že ali bo v takem sploh užitek kaj pohajkovati. Potem pa, ko pridem iz tunela ven na avstrijsko stran - popolnoma drugačno vreme: delno oblačno s pogostimi razjasnitvami in sončnimi žarki. No, to vreme bo pa ravno prav za hojo - tudi ne prevroče.

Na poti iz prelaza dol zavijem proti Bodentalu oz. Slovenjem Plajberku. Malo naprej od vasi se začnejo smerokazi za Gasthaus Bodenbauer(Podnar). Ker je parkirišče za goste, parkiram ob cesti in grem birta vprašat, če se lahko tam parkira. Razvije se pogovor v nemščini, vpraša kam grem, ali pridem isti dan nazaj in opozori na možnost slabega vremena(ki se k sreči pozneje ne uresniči). Nato me vpraša od kod sem. Rečem, da iz Slovenije "Zakaj pa ne govorite slovensko!?", me malce okara v lepi koroški slovenščini. "Sem mislil, da ste iz Holandije!", še pristavi

No, odpravim se, odprem žico pašne ograje tako kot piše tudi v slovenščini "z plastičnim ročajem odpret!" in najprej srečam govejo čredo. Bik začne nekaj riniti proti meni in stopim par korakov nazaj. Potem odide, jaz pa tudi grem naprej. Moral je pač pokazati kdo je šef!

Potem nadaljujem proti Märchenwiese, no tam pa se začne pot vzpenjati vendar vse do začetka plezalnega dela čez Stince ni ne vem kako strma. Od priključka na pot iz Vgriza se le blago vzpne čez melišče, potem pa se začnejo zajle. Plezalni del je izpostavljen(pa spet ne tako blazno) so pa zajle(razen na nekaj mestih) več ali manj za zaščito proti zdrsu in ne toliko za napredovanje. Od konca plezalnega dela je do Celovške koče še slabe pol ure.

Po poti bi se morala videti Vrtača s svojim mogočnim ostenjem pa je bila v oblakih. Podobna smola se nadaljuje vseskozi naprej. Iz Celovške koče se ne vidi Stola in sploh je tudi celoten greben, desno od sedla Belščica v oblakih. Občasno pokuka ven le Celovška špica.

Pri koči malo posedim nato pa se odpravim na Svačico. Zajla in skalni skok, ki mu sledi ne povzročata težav. Tik pred sedlom se odcepi pot na levo. Po kake 5 min pride do mejnega rebena. Medtem ko se je na avstrijsko stran lepo videla Celovška koča in skoraj cel Kozjak in je bilo skoraj idilično jasno je bila slovenska stran v popolni megli. Nadaljujem na Svačico. Pot postane konkretno strma nato se uravna in zopet strmo a nekoliko manj dvigne. Predno dosežemo vrh moramo absolvirati še kratek greben. Le-ta je izpostavljen, tehnično pa za povprečnega gornika ne preveč težak. Še par metrov in sem na vrhu.

Megla se je med tem malo razkadila in vzbudi se mi upanje da bom deležen vsaj pogleda na Vrtačo, če že Stol ostaja v oblakih. A kot je zapisal že pesnik, ki mu je posvečena koča pod njim je upanje tudi tokrat 'goljfiva kača'.

Napotim se dol in po tistem strmem delu pridem nazaj na mejni greben. Tokrat grem po drugi strani čez samo sedlo nazaj. Na poti nazaj ima čez tisti skalni skok neka avstrijska družina majhne težave pa svetujem da gredo lahko tik pred njegovim vrhom tudi okoli. Ko pridem nazaj do Celovške koče in posedim vidim pri ograji privezanega psa, ki začne nekaj cviliti. Mislim, da je žejen in napolnim skledo, ki je bila z verigo priklenjena na studenček in mu jo ponudim. Očitno to ni bilo to saj je samo malo pomočil jezik in še naprej cvilil.

Potem grem na Kosiak(Kozjak). Tako se ta gora imenuje. Nikjer ni pisalo niti Geissberg(kaj šele Ovčji vrh) na smerokazih in na vrhu samo Kosiak. Pot, ki se začne, če gremo po cesti par deset metrov proti Bärentalu in nato gor(ni smerokaza, je pa lepo vidna iz poti na Svačico) ni pretirano strma razen morda malo v zgornejm delu. Zgoraj so na križu nanizane spominske tablice preminulim gornikom med drugim tudi Bergfreundu Jörg Haiderju Ne, Stola se pa danes ne bo videlo in se od pogleda nanj kar poslovim saj je glavni greben Karavank še vedno v megli. Pač pa se na drugi strani lepo vidijo Celovec, dolina Drave in vmesni hribi.

Kozjak je lep primer lahko dostopnega dvatisočaka, brez tehničnih težav. Kdor se hoče izogniti tudi nekoliko zahtevnejšemu delu čez Stince(otroci, pes) naj do Celovške koče dostopi iz Bärentala od koder gre do nje lepa gozdna potka. Sestopim po nekoliko strmejši poti, ki se priključi poti čez Stince nekje med Celovško kočo in vrhom plezalnega dela. Čez kake 20 minut sem že spet na zajlah in se spustim. Ko pridem zopet na križišče poti s tisto iz Vgriza, skočim spotoma še na Ogrisalm. Od tam se lepo vidita oba moja današnja cilja. Vrtača je pa kar še v oblakih.

Sestopim nazaj do križišča in se po isti poti po kateri sem prišel spustim nazaj v Podnar. Tam je gostilna že zaprta, zato grem na pivo na poti nazaj na Ljubelj pri Deutsche Petru. Čeprav se je pri spustu iz Stinc do Podnara že malo oblačilo, uživam sedaj pivo v skoraj popolni jasnini. No, ko pridem iz ljubeljskega tunela nazaj v Slovenijo me zopet pričaka čemerno oblačno vreme.

Zares, katera stran Karavank naj bi bila pravzaprav sončna?

Danes na Svačici s Ljubelja preko Zelenice in poti na Vrtačo.Na zahodnem sedlu pod Vrtačo sva jo mahnila preko melišča,vendar je še vedno veliko snežnih zaplat zato previdno.
Previdno tudi na vrhu pristopnega grebena kateri je še poraščen s rušjem,tam sva ob poti naletela na dva gada.

Z Ljubelja na Svačico. Vroče....

Danes sem se podal na Svačico. Štartam s parkirišča na Ljubelju kar po smučišču mimo koče Vrtača, nato prek ruševja nad kočo in nato tudi po spodnji poti mimo pomnikov nesreč s plazovi direktno v breg in nato nad kočo na Zelenici na pot proti Vrtači do rame jugozahodnega grebena Vrtače. Z rebra sem se spustil po melišču v manjšo krnico, nato pa sem skoraj vodoravno prečil strma prodnata pobočja zahodnega grebena Vrtače , imenovanega Grad-2008 m.Steza se malo zgublja. Melišča zamenjajo trava in ruševje in kmalu pridemo na sedlo Vrtača-1845m. Tu pa sem se podal kar po neoznačeni strmi poti, ki poteka naravnost skozi ruševje in se proti vrhu priključi na označeno pot , ki pride s sedla Belščica .Od tu pa le prek skalc na vrh. Na vrhu je malo prostora. Tu domuje ogromen križ. Žig in skrinjica s knjigo za vpise ne manjka. Gor je bilo zelo vetrovno in mrzlo. Moral sem obleči rokovice in kapo z naušniki. Dol sem šel po isti poti. Nastal pa je problem z gosto meglo. Vrnil sem se po isti poti nazaj, vendar sem kmalu za sedlom Vrtača zašel v tako imenovano Skledo -ogromno uvalo med sedlom Vrtačo in sedlom Belščica in nehote prišel na sedlo Belščica. Tu sem spoznal kaj se mi je zgodilo in sem šel nato pravilno nazaj.V območju Grada pa sem se spustil kar po melišču na zgornjo pot v dolino v Kožnah. Prišel sem na to pot ravno pri tistih velikih balvanih. Na sedlu Šija pa sem se spustl na Smokuško planino k domu pri izviru Završnice. Na Zelenici pa na čaj in štrudel k prijaznemu oskrbniku.Dol pa po celotni takoimenovani graničarski stezi. Slikce bodo čez kak dan.

Četrtek 19.7. ...Svačica skozi Zagon... Cesta v zadnjem delu do Tinčkove koče je precej razrita. Parkirala sem malo nižje. Krnica v Kožnah je lepa in potka je obdana s cvetjem. Stranske steze so precej zaraščene, zelenja je povsod polno. Na vrhu pa čudoviti razgledi in nič obiskovalcev.

http://jelenkamenmajdag.blogspot.com/2018/07/svacica.html

Super slikce in opisi. Hvala za objavo in vložen trud.

Hvala lijaneja, gora je vredna obiska..

Malo po četrti zjutraj iz Ljubelja proti Svačici. Namen sem imel na Celovško špico , pa sem se premislil , saj tam sem bil že 3x na Svačici pa še ne. Prvo sem jo ubral po markirani na Vrtačo, na sedlu kjer gre steza ostro desno po grebenu, pa sem šel po melišču proti Vatelci sli Skledi do sedla Belščica in naprej na Svačico. Z vrha sem se spustil do markirane steze ki gre s Stola in po spodnji do sedla Šija. Iz Šije pa pod Vrtačo na Zelenico. Vreme super /vroče/. Na Zelenici pa kot ponavadi.

A mi lahko kdo pove glede zahtevnosti same te poti ter zahtevnosti orientacije? Hvala lepa.

Tinčkova koča v Završnici – Zagon – V Kožnah – Sedlo Belščica – Svačica – Grad – Vrtača – Mala glava – Dom pri izviru Završnice – izhodišče.

Za človeka brez alpinističnih izkušenj, je "pot" preko odseka Grad, neprehodna.

Edina taka izkušnja je prečenje Tolsta Košuta - Košutnikov Turn.