“Tisti, ki gre enkrat v Rezijo, bo šel znova”, bi bil najboljši začetek tokratnega pisanja. Namen je bil sicer popolnoma drugačen, a zaradi izkušnje pred kratkim, sem namesto grebenčkanja raje užitkarila v sprehajalnih potkah in se čudila, da v čudovitih borovih gozdičih ni prav nobenega borovnika.
Jutro je bilo lepo in tako je prva pot vodila iz kraja Oseacco/Osoanë na planino Provalo/Ta-na Parwalë, s katere se ponuja ekraten razgled proti Kaninski skupini na vzhodu, skupini Çuc dal Bôra na severozahodu in Lopiču/Monte Plauris na zahodu. (slike: 1-7) Ob povratku je še pred zasluženo kavo sprejet sklep, da je bilo miganja premalo in sledila je Ta Lipa Pot - enkratna in slikovita. (slike: 8-11) V preobilju poti, ki jih ponuja Rezija, je bila izbrana tudi Sentiero del Gusto (slike: 12-15), nato še… No, to pa je že druga štorija, ki se je zgodila okoli Pušje vasi/ Venzone.
Poti so lahke in normalno prehodne. Poti, ki ne sodijo pod CAI, niso vse najbolje označene.
Streha bivaka I. Crasso je v fazi obnove. Na poti CAI št. 642, ki vodi od planine Kot proti planini Kanin in naprej proti Koritu, so še vedno podrta drevesa, a je prehodna. Bivak naj bi popravili pred zimo. Kdaj bodo sanirali pot, niso vedeli.