Tacca del Cridola

V Bistvu je bilo treba popraviti dolg iz lanskega leta, ko sva prišla le do Tacce in zatem zaradi snega na severni strani obrnila Cridole. Izhodišče je še vedno kak km ali dva od Forni di Sopra v smeri prelaza Mauria, potem je treba gledati v levo za cesto za kočo Giaf. Naprej po lepi poti do koče Giaf, ter naprej na sedlo Scodavacca. Nad sedlom sva se malo podprla, odložila nahrbtnike v rušje, kar sicer silno redko storim, zatem pa zagrizla v strmino proti škrbini Tacca, ki sva jo dosegla neverjetno hitro in tudi tako zagruščena se nama tokrat ni zdela, ker sva pred tednom prehodila izrazito bolj šodraste grape. Naprej je šlo gladko kot po maslu (zame je bil to drugi vzpon) skoraj vse do vrha, tam pa se je rahlo ustavilo, saj so trije mladci kolega varovali z vrvjo pri prehodu okoli izpostavljenega roba. Več kot 10 minut nisva čakala, potem pa sva bila kmalu na vrhu. Razgled je bil kljub oblačnosti dokaj dober, na vrhu sva bila sama, ob sestopu pa sva srečala še dva para in spodaj na "grebenčku" dohitela in prehitela prej omenjene mladce, ter se spustila na prelaz Scodavacca, ter si nekoli nižje v "zelenju" privoščila malico. Ker sva imela časa še ogromno sva počasi sestopila do koče Padova, kjer še nisva bila. Se nato vse do večera potikala v in okoli koče, kjer so prijazni oskrbuniki in v napol prazni koči dobro prenočila.

Po dveh letih ponovno na Cridolo. Sicer je bila v načrtu Železna gora nad Sappado, ampak sva se znašla v Forni di Sopra. Ti konci so v tem času zelo samotni, kar da veličastni gori še poseben čar. Koča Giaf, sedlo Scodavacca, Tacca del Cridola, vrh. Razgledi veličastni, kot so lahko le s Cridole. Zagotovo to ni bil zadnji vzpon na to goro.