Tek na Grintovec

Letos Teka na Gintovec na mojo veliko žalost ni. Zato sem si ga pa sam pripravil.

Štart pri Domu v Kamniški Bistrici direktno na štartni črti, ki se vidi še od lanske tekme. V prvih ravninskih kilometrih se poznajo trde noge od treningov v zadnjih dneh. Navzdol me sili tudi pretežak nahrbtnik. Vseeno sem V Koncu v kar spodobnem času.

Navzgor proti Cojzovi koči tečem zelo različno hitro, odvisno od terena. Vendar večinoma je zelo zopern za tek, sploh tisto vršnje melišče. Na Kokrsko sedlo pritečem že zelo skurjem. Vendar vseeno nadaljujem proti vrhu Grintovca. Na ravnini se celo malo spočijem in potem napadem strmino. Noge se nočejo odzivati tako kot je treba, blazno se mi vleče Streha.

V "cilju" sem s časom 1 h 44 min, kar je bilo razočaranje, ker sem pričakoval da bom tekel bolje kot sem 2 leti nazaj na tekmi. Ni veliko zmanjkalo vendar, vseeno ni to to. Vendar sem prepričan da bi na pravi tekmi uspel teči pod uro in pol.

Sestop prijeten, počasen. Folka na sami gori ogromno, vreme pa je bilo tudi idelano. Potem sem se še sprehodil skozi sotesko Predaselj. Nagrada za vse tekaške napore pa je bilo kopanje v Kamniški Bistrici.

S treningom sem konec koncev zadovoljen. Vendar, priznam: bilo je težje kot sem pričakoval. Teči na Grintovec res ni mačji kašelj, zato Grintovec, kot tekma sodi upravičeno med najtežje in najekstremnejše gorske teke v Evropi.

Žal grozi njegov propad, zato spodbujam Miko in Dušana Papeža da drugo leto spet organizirata to enkratno tekmo!