Trbiška Krniška špica 2368m in Visoka Bela špica 2257m

Viper, če si bil pozoren, je nekdo v pomoč namestil zanko (slika 7).
Ja, lepo vreme smo imeli danes. Včeraj me je na tej turi lepo pralo zadnjih 10 min. sestopa.

Sem videl zanko.

V soboto zgodaj zjutraj se s kolegi napotimo čez mejo. Malo nad Corsijem Naja in Rajko nadaljujeta proti Višu, midva z Akcijo pa proti TKŠ. Vreme je bilo obetavno in nisem niti slutil, da me bo zadnjih 10 min sestopa močno napralo. Pri povratku smo vsi štirje zaplavali v Rabeljskem jezeru.

Poglej na ZS

Trbiška Krniška špica ... po najlažji varianti

Pristop je trenutno letne variante, torej brez snega in brez potrebe po kakšnem kosu zimske opreme. Obvezna je seveda čelada, SVK-ja nimaš kje uporabiti. Smer je namreč prvinska, divja, nezavarovana, nekje II stopnje. Čeprav je to najlažji dostop, je daleč od enostavnega .

Označena z zelooooo obledelimi rdečimi krogci, sem ter tja s kako rahlo zavajajočo puščico . Pomagajo tudi možici. Vstop s sedla, oziroma poti Stoletnice je nekaj deset metrov pod tem sedlom v smeri desne, ožje grape. Stezica proti njej je vidna, vendar neoznačena. Kasneje se pojavijo možici in rdeče pike.

Kmalu smo pred ogromnim zaprtem skoku ( slika 16 ). Prehod je malo pred njim na levi strani kjer se pojavijo tudi oznake ( slika 17 ). Nekaj višje je vidno sidrišče s trakom za spust, vendar smer že pred njim zavije levo navzgor. Pot nato skače sem ter tja z nekaj ozkimi prehodi, a z dovolj pozornosti ni večjih težav do vrha.

Na poti Stoletnice so v škrbini staro, atraktivno železno lestev žal zamenjali z običajnimi skobami

V naslovu je sicer tudi VBŠ, vendar je bila enkrat na leto dovolj. Večkrat me privabijo samo gore nad Matkovim kotom.
Za včerajšnji pristop smo si izbrali grapo Trincea (?), ki se odcepi s poti Saškega kralja in zgoraj prestopi čez travnike v grapo, ki vodi na škrbino pri Visoki Beli špici.
Ambient je v tem koncu nekaj posebnega. Čeprav je pot označena z rdečimi pikami (brez potrebe), je užitek poplezavati po balvanih in prehodih v grapi. Samo en del je bolj krušljiv, kjer pa so zavrtani klini kot dodatna možnost varovanja.
V zgornjem delu, kjer "pot" prestopi v drugo grapo, sem v grapi pred prečko v levo zavil v votlino in v njenem zgornjem delu našel izhod. Krasen prehod!
Nadaljevali smo po poti Stoletnice in naprej na Krniško špico. Sam vzpon na Krniško špico se mi zdi v spodnjem delu boljši kar po grapi (pod zagozdenim balvanom), v zgornjem delu pa je itak skala odlična.
Sestopili smo mimo bivakov Gorizia.
Še en dan za dušo.

Prešinila me je misel na združitev dveh potepov, ki sta bila že nekaj časa v načrtu. Precej pozno se odpravim proti dolini Belega potoka/Rio Bianco. Na izhodišču množica avtomobilov, a nikogar na poti proti Brunnerju. Pri koči zavijem levo na Pot saškega kralja. Vode tod res ne manjka, njeno neutrudno delovanje, pa odseva tudi pot, ki se slikovito vzpenja in spušča v prečenju pobočij proti Corsiju. Ponekod je izpodjedena, a težav ni, saj so se, kjer so lahko, potrudili z namestitvijo jeklenice.
Pri koči zaslišim poletno-gorski živ-žav. Povečini se sliši slovenščino in italijanščino. Hmm, morda se bo bralo nenavadno, a prvič sem se ustavila pri Corsiju in spila kapučino, nato pa nadaljevala Trbiški Krniški špici naproti.
Nekaj 10 višinskih metrov pod sedlom zavijem levo, kar se ni izkazalo za najbolj optimalno varianto, saj je po grapi težje kot prečiti po omožičeni stezici, ki sem jo spoznala ob povratku. Spodnji del bolj krušljiv kot zgornji, možicev je kar nekaj, a delujejo bolj kot izgubljeni v vesolju, saj jih je opaziti na vse strani, kamorkoli se obrneš.

V grapo za Trbiško špico sta dve možnosti vstopa: prva gre od sedla po zagruščenih policah, v grapo precej visoko nas povede izpostavljena prečnica (na koncu zanka). Drugi vstop je cca 50m nižje, že precej pred sedlom prečimo levo čez prehode v grapo, ta prehod je manj izpostavljen. V grapi sledimo možicem in rdečim pikam, iz grape strmo v levo čez več zagruščenih pragov na dobro vidno potko, po njej v desno po prehodih v grapo. Tako se izognemo težjim mestom v grapi. Sledi vzpenjanje po strmem grušču, pred škrbino gremo desno , do vrha poplezavamo v dobri skali.

Da se še jaz oglasim - eden izmed preostalih treh, ki smo bili včeraj gor
V bistvu je možen še tretji vstop - še nižje dol prav na izstopu iz grape, kjer je tudi zbledela oznaka za odcep. Je pa tam tako, da je v tem primeru čez balvane v grapi do stika s polico kar zoprno, zato je bolje iti že takoj na začetku levo od grape in malo za nosom iskati prehode po pobočju do platoja z možici, kjer se varianti združita.
Opozoril pa bi tudi na odsek nad omenjenim platojem, ker je tu po moje kar zoprna orientacijska zanka. Najprej se gre z nekakšne škrbinice (rdeča črta) gor in po kaminčku na polico, tu pa je problem. Naraven prehod se kaže v desno proti grapi (možic, štant z rumenim prusikom), morda bi se dalo tudi levo, ampak oboje je narobe. S te police je treba naravnost navzgor čez strmo steno, ki se malo višje zapre v nekakšen kamin. Saj tam je tudi neka zbledela rdeča pika, ki pa se jo hitro spregleda, ob tem pa možic in štant človeka vlečeta v desno. V resnici pa naravnost navzgor nad to strmo steno hitro postane lažje, desno v grapi pa imaš kaj kmalu opravka z nekaj zelo kočljivimi, predvsem pa skrajno naloženimi skoki.
Sicer pa mi je bila tura zelo všeč. Če imaš rad šoder in poplezavanje, niti ni tako težka, dokler ne zgrešiš smeri. Če pa jo, pa se hitro zelo zaplete. In ni se dobro preveč zanašat na rdeče pike, ker so zelo zbledele in se jih hitro spregleda.

kaj pa kakšna slikca?

Nimam fotk s tega mesta, tko da je pač ne bo. Lahko bi prilepil kako panoramsko, ampak - iskreno rečeno - saj ste že drugi dali gor lepše

Hja, pri štirih navdušencih, vseh željnih novega vrha, je kar problem izbrati eno turo. Vsaj eden bo na vrhu stal že vsaj 1x
Dobimo se v Jezerski dolini in težke noge, beri pomanjkanje kofeina, grizejo sicer ne strmo pot v dolini Belega potoka, do koče Brunner, ter naprej do biwaka Gorizia. Pravi boji so se odvijali med glavo in nogami, a samo do škrbine, potem se moraš malo pretegniti čez pot Stoletnice in tisti vrtoglavi spust in vzpon po lojtri, me je kar prebudil. Potem še čez rov, rahel spust, v smeri koče Corsi, kjer na desni že iščemo kako piko ali možicla za vzpon na Trbiško Krniško špico. Pike zelo slabo vidne, možicli razmetani, tako, da smo kar oprezali za najboljšimi prehodi, sploh v začetnem delu. Višje, kjer pot zavije v desno in po "žlebu" navzgor, težav do vrha ni več.
Razgledov na žalost ni bilo, so meglice dominirale ta dan. Sestop je bil tudi na juhuuu, sploh zadnji del, kjer smo tudi kar malo po svoje sestopili.
Skala odlična, pot nezavarovana in ker je slabo označena, kaj kmalu lahko "nabašeš" na kak pretežak zalogaj, ali gledaš so-trpine pri izvajanju raznih špag in telovadnih vaj
Pot smo nadaljevali do koče Corsi, ki je zaradi prenove zaprta, je pa lepo urejen biwak za kočo, ter po 629 do razcepa poti za Saškega Kralja, kjer smo po poti 650 sestopili nazaj do izhodišča.
Še en imeniten dan, z odlično družbo, kjer smeha ni manjkalo.
19.08.019

5.7.2020 Visoka Bela špica in Trbiška Krniška špica

Pristop na Zgornjo škrbino Belega potoka (Forcella Alta di Riobianco) kot pred nami že Drago, po grapi Trincea (Canale della Trincea). Prehitro smo zavili v ruševje in se nekoliko zgubljali, a hitro našli pravo pot oz grapo. Lahkotno poplezavanje med, po in pod balvani vse do škrbine. Nato vzpon po normalni poti na VBŠ in seveda sestop po poti vzpona. Turo smo nadaljevali čez Male špice oz po poti Stoletnice do Trbiške škrbine. Iz škrbine pa nato še na TKŠ , edino res zoprno mesto je tista izpostavljena polička, kjer je sicer nameščen daljši prusik, a vseeno je lahko problematična. Razen neznosne vročine na poti nobene posebnosti, prava uživancija od jutra do večera.

Nekaj več kitic sem spesnil TUKAJ

Prelep je ta svet nad Jezersko dolino...

http://primozgraheljsblog.blogspot.com/2020/09/visoka-bela-spica-2257-m-in-trbiska.html

A si katero zaigral na kitaro v bivaku?
Če nisi, ti jaz pošljem enega "glasbenika".

Miri, nisem
Pa kdaj drugič

Da bi slišal tega.

Hehe, ta zagotovo zna

To, rokerji z Idrijce

VBŠ-T.Krniška Š.-Viš (10.10.20)

Ob 5.30 smo pričeli z hojo proti Koči Brunner in že bili pri dnevni svetlobi pri bivaku Gorizia. Sneg je bil le popršen proti sedlu škrbine pred vstopom v najlažjo varijanto V.Bele špice. Spodaj , kjer je tudi možic je smer Klug-Stahl, ki bo prišla v poštev v bolj toploh mesecih(drugega leta). Ta vzpon ni težak in si kar hitro gor. Nazaj smo se spustili po vrvi, čeprav bi se dalo tudi brez. Nadaljujemo po poti Stoletnice in od Krniške škrbine po nižji varijanti na Trbiško Krniško špico. Zgornji del je bil bolj zasnežen, nič pretirano extremnega. Povratek naredimo nižje po zgornji polički(1* pritrjena vrv, izpostavljeno). Sledi pot Anite Goitan, prečne poti zasnežene z južnim snegom. Kolega proti Corsiju, sam sem pa še opravil vzpon na Viš. Derez se ni potrebovalo, razen cepina za oporo oz. varnejši vzpon. Sestop k preduhu prižgati svečko. Nižje dohitim kolega in skupaj se odpravimo po poti Saškega Kralja v dolino. Lep krasen, topel dan. Razmere pa sedaj ne bodo več iste.