Letošnji dopust sva namenila raziskovanju neznanega. Odločila sva se, da odpotujeva v malo znano deželo, kjer živijo Kirgizi - Kirgizistan. Država slovi po čudoviti, neokrnjeni naravi. Turizem je še v povojih, zato nisva čisto vedela, kaj naj pričakujeva. Vendar sva bila na koncu več kot presrečna in zadovoljna, da sva izbrala takšen, aktiven, treking dopust.
Iz glavnega mesta Biškek, kamor sva prispela z letalom, sva z javnim prevozom odšla v 400 km oddaljen Karakol (cena za oba cca 12 eur), ki je odlično izhodišče za trekinge in obiske 4000+ m visokih gora. Pot naju je vodila ob ogromnem jezeru Issyk Kul, ki je drugo največje gorsko jezero na svetu. In res imaš občutek, kot da si na morju, čeprav se nahajaš na 1700 m nadmorske višine. Ceste so izredno slabe, večina cest v državi je makadamskih, kar pa domačine prav nič ne moti. Še največja nevarnost v državi so prav ceste in potovanja po njih, saj so Kirgizijci pravi "turbo" narod, vožnja v (neizpravnih) 20-30 let starih avtih (from Njemačka pravijo domačini) pa samo še doda k adreanalinu tega doživetja
Iz Karakola sva se podala pogledati dolino Jeti Oguz in tam nadaljevala do slapu, nato pa sva se vrnila. Tu sva spoznala, da le ni tako slabo turistično razvita ta država, saj je bilo ogromnno Rusov. Ti pa so na žalost za seboj puščali precejšnje razdejanje. Žal, temu vzoru sledijo tudi domačini, saj se mi zdi, da se še ne zavedajo pomena neokrnjene narave, saj jim je tak, čudovit svet samoumeven, zato se jim zdi, da kakšna flaša ali vrečka v gozdu ni nič kaj takšnega.
Prašen, stepski svet Karakola sva zapustila, ko sva se podala na 3 dnevni treking po dolini Karakol, preko čudovitega gorskega jezera Ala-Kol in nato preko 3860 mnm visokega prelaza v doooolgo dolino Altyn Arashan, kjer smo se na koncu treka pohodniki namakali v vroči izvirski vodi, katere zaradi tektonske aktivnosti področja ne manjka. Drži tudi, da nikoli ne greš tako daleč, da ne bi srečal Slovenca! V dolini sva srečala Tanjo in Nežo, ki so se tudi podajale po isti poti, vendar smo se nato ločili zaradi različnih točk kampiranja. Treking je bil prečudovit, pot lepo vidna, noč preživeta v šotoru na 3500 mnm je bila hladna, je bilo pa zato jutro toliko lepše. Po zaključenem treku, sva jo pihnila proti Tamgi ob južni obali jezera Issyk Kul, kjer je ruski sanatorij, ki so zgradili japonski ujetniki v 2. svetovni vojni, tam pa se je po svojem vesoljskem sprehodu, kot prvi človek v zgodovini, odpočil tudi slavni Jurij Gagarin. V Tamgi sva se tudi malo namočila na peščeni plaži ogromnega jezera, nato pa sva nadaljevala pot proti Kockhorju. Tam sva se na hitro odločila, da se podava na 16 km dolgo pot po dolini Ukok, ki vodi do čudovitega, skritega jezera Kol-Ukok. Prespala sva v jurti pri domačinih, kjer sva se prijetno odpočila in tudi okrepčala, nato pa sva se naslednji dan vrnila nazaj v Kockhor po isti poti.
Dva tedna sta šla zelo hitro naokoli, saj več časa nisva imela.
Zadnja postaja pred povratkom v Biškek je bilo jezero Song-Kul, kjer sva preživela tri dni lenarjenja na 3000 m. Jezero leži na ogromni visokogorski planoti, katerim domačini pravijo Jailoo, razsežnosti so res nepopisne. Nočitev v jurti ob nevihti je nepozabna, razgledi fenomenalni, ljudje pa topli, prijazni in dobri. Predvsem pristni in zadovoljni s tem, kar imajo.
V kolikor iščeš prijeten odklop, kjer pozabiš na skrbi moderne družbe in bi želel videti jezera v malo drugačni barvi, se nagledati pettisočakov in vonjati rožice na skoraj 4000 mnm, potem pojdi v Kirgizijo. Ne bo ti žal.
Nama ni.
Pa lep pozdrav,
Ben