Včeraj (sobota, 25. novembra) iz Srednjega vrha na Trupejevo poldne in nazaj. Malo parkirišče je bilo nabito polno, a se je po desetih minutah k sreči nekdo odpeljal. Pot je bila čisto narahlo poprhana s snegom, ki ni motil, tudi poledenelo ni bilo. Malo pod Železnico je snežna odeja postala zvezna, debela slabih 10 cm. Prijetno zgaženo je bilo, sneg je škripal kot v dobrih starih časih. Od Sedliča proti vrhu je bil sneg le še na poti, dovolj pomešan s peskom in zemljo, da ni drselo. Derezic nisem rabil.
Razgledi v čistem ozračju so bili prelepi, le oblaki so skrivali nekatere vrhove. Na trenutke je pihalo močno in zelo mrzlo, a na vrhu sem ujel deset minut skoraj popolnega brezvetrja.
Pri sestopu me je ujela tema. Malo nad Srednjim vrhom je skoraj polna Luna enkratno osvetlila Martuljkovo skupino. Doli v vasi pa mi je pogled na gore zakrivala nova Chalet Sofija, stavba, namenjena posebnim doživetjem. Zanjo nisem vedel, pogled nanjo me je osupnil. Zgradbi ni za očitati estetske dovršenosti, sploh ne. A občutek, da gore v čedalje večji meri postajajo brezplačna kulisa za profitna in drago plačana udobja luksuza, razvajanja in razkošja, je grenak. Tudi zato, ker se ob porastu zaslužkarstva v ne toliko časa nazaj še nedotaknjenem gorskem svetu na različne načine omejuje dostopnost gora za tiste pohodnike, ki v prvobitni naravi tam gori iščejo drugačna, predvsem duhovna zadovoljstva in vrednote. Pohodnike, ki ob komercializaciji gora na žalost, a nesporno, postajajo čedalje bolj obrobna in morda nekoč celo nezaželjena manjšina.