Začnemo v zaselku Pri Cerkvi, kjer se preko visečega mostu podamo na desni breg Soče. Nekaj 100 metrov dolvodno, takoj za Podolskim potokom, stopimo na neoznačeno stezico in avantura se začne. Steza vodi preko skalne stopnje mimo usta Podolskega slapu in strmo zagrize v gozd. Po dobri uri pridemo do razcepa stezic, leva vodi na Staro utro, desna proti Ušju. Nadaljujemo desno, prečimo potok in kaj kmalu stezica preprosto izgine. Nekaj časa iščemo, desno in levo, pametujemo in najdemo njene skromne ostanke skupaj z obledelimi rumenimi pikami in možici. Vemo, da ne smemo izgubiti prave smeri, zato pozorno iščemo možice in nadaljujemo strmo navzgor po gozdu. Pridemo do jeklenice, ki jo je padajoči kamen pretrgal, a varno pridemo čez grapo do jase, s katere se globoko pod nami pokaže Trenta s ptičje perspektive. Od tu naprej ni niti sledu več o stezici, le možici nam kažejo pot. Iščemo jih, hodimo od enega do drugega in počasi napredujemo proti Ušju. Nad gozdno mejo, ko rušje zamenja drevesa sledi prijetno presenečenje, dobro izsekana steza skozi ruševje. Brez tega si niti ne predstavljam, kako bi sploh nadaljevali skozi nepregledne planjave zelenja. Na Ušje pridemo več ali manj udobno in razgled je res lep. V nadaljevanju proti Plešivcu je ruševje spet bolj gosto in potrebno se je pretepati z njim. Pri tem nas zasipa cvetni prah, saj ruševje ravno cveti. Pod vzhodnim grebenom Plešivca se odločimo za vzpon direktno po njem in z nekaj poplezavanja pridemo na predvrh. Ponovno sledi nekaj pretepanja z ruševjem in na Plešivcu smo. Ne vem sicer, zakaj se vrh imenuje Plešivec, a kar dobro je poraščen z ruševjem. Sestopimo, malo po svoje, na Staro utro, poiščemo stezo in sestopimo nazaj na izhodišče