Že Velika Tičarica nad Trento ni pogosto na radarju pohodnikov, njena nižja soseda Mala Tičarica (1.798 m) pa verjetno sploh redko vidi koga. Poti ni, teren pa je naporen in težko prehoden, saj je vse polno nekih lukenj in jam, ruševja in podrtih dreves. Skratka, nekaj zame.
Avto pustim pred zapornico in se sprehodim do Planine v Plazeh (cca 5,5 km). Karta sicer pravi, da vmes obstaja tudi bližnjica, ampak se mi je zdelo, da bo šlo hitreje po shojeni poti. Na Planini malce odmora potem pa kar naravnost gor. Hrib se sicer postavi malce pokonci, ampak je vse polno lepih prehodov in oprijemkov, tako da vendarle ni pretežko, če pa komu to vendarle ne leži preveč, bo z malce dodatnega časovnega vložka in umikanja na levo lahko gor prišel tudi po bolj položnem terenu.
Na poti je bilo vsega - s soncem obsijano pobočje, le malce naprej metrski snežni zamet (seveda sem stopil direktno notri, ehh.. na srečo sem imel gamaše), pa malce lomastenja po 30 cm snega, pod vrhom tudi mestoma poledenelo, ravno toliko, da se je udrl samo vsak tretji ali četrti korak, pa le nekaj metrov stran sončne in povsem kopne zaplate... Posebna oprema ni potrebna, razen že omenjenih gamaš.
Za dol sem si izbral drugo pot, z idejo, da če bom šel bolj poševno, da bo malce manj strmo in lažje, ampak sem verjetno samo sam sebi zakompliciral pot, ker je bilo to eno samo ljubo lomastenje čez šavje, le malce dlje je trajalo, kot če bi šel direkt dol.
Zaradi poznega začetka in dolgega dostopa me je ujela noč, tako da sem nazajgrede zatopljen v svoji misli počasi in v tišini korakal po cesti, ko se je vame skorajda zaletel jazbec. Saj ne vem, kdo od naju je bil bolj osupel in presenečen. Za hipec se spogledava, potem pa je že odhlačal nekam v podrast.