Veliki konj 2034

Od obiska Zadnjiškega Ozebnika je minilo že osem let. V soboto sem se mu zopet namenil v goste. Ker sem pred leti pristopil z Zadnjice, sem tokrat poskusil s Trente. Predstavljal sem si slabo pot, pa sem bil na srečo v zmoti. Najprej nekaj km lepega makadama, potem pa skoraj ves čas senčna pot. Nekaj 10 metrov za odcepom za Prehodavce, nas lušen možic opozori za odcep za Zadnjiki Ozebnik. Močno sonce in veje ruševja so bila kar zoprna ovira. V slabi uri sem bil na vrhu ZO in se razgledal, kje naj bi bil ta Konjiček. Pristop nanj ni zahteven in ga dosežeš v desetih minutah.
Naj omenim malce smešen dogodek: Med sestopom s hriba proti sedlu srečam planinca v majici teka na Grinto s spremljevalko. Opazim njegov nasmešek na obrazu in tuhtam, zakaj se mi roga, vendar mi kmalu kapne. Na ruzaku sem imel pripet cepin, ki je seveda v povezavi z letnim časom, višino in stranjo hriba isto, kot bi šel poleti v bundi na morje. V planu sem imel seveda še obisk Prehodavcev in ker na forumu nisem dobil nobenega odgovora, sem ga za vsak slučaj vzel s seboj (in je ves čas ostal pripet).
Ker je bil lep dan, sem kar precej škljocal.