Veliki Oltar

lijaneja-,<grem dol pa kot kakšen penzioner>, bodi vesel, da še lahko. Veliko jih ne more več, žal tudi mlajših.

Drži, Majda! Eni so poškodovani, drugi zaležani, tretji pa ne morejo niti gor, da bi šli potem dol

Pride čas, ko imaš v grobem rečeno dve možnosti. Ali stokaš in jamraš kaj ne moreš več ali česa ne moreš več tako, kot si nekoč, in si zagrenjen in slabe volje. Ali pa se sprijazneš z EMŠOm, se potrudiš biti letom in zmožnostim maksimalno aktiven in živiš srečen in zadovoljen s tem, kar zmoreš in kako to zmoreš

Tone, še enkrat si poglej 25.sliko. Ko bodo okrog tebe sami stari, boš lahko v skrbeh, prej ne.
Pa še takrat se lahko kdaj znajdeš med kaveljci na kakšnem dobrem vrhu.

Se strinjam turbo! Meni je lažje to reči in napisati, kot pa to živeti. Ni vedno emšo, ki povzroča težave. Ljudje se znajdemo v različnih težkih situacijah, služba, družina, bolezen, in vse kar spada zraven...
Stopiti korak nazaj in sprejeti dejstva, jih objeti, je zame najtežje delo!
Korak za korakom, kot v hribih!

turbo, krasno napisano!

Danes na Veliki Oltar, preko Brinja gor in nato mimo Bivaka, po melišču v dolino. Danes kar nekaj obiska tu gor.
LpM

Bojan, vsekakor je pogostejša prva varianta. Stokaš, jamraš in se sam sebi smiliš, ter ostaneš doma.