Uf, tako luštkan vrh, pa je zavit v štiriletno pajčevino. Naša pa pravi, da sem zaljubljen - v Pihavce, vendar sem včeraj prekinil razmerje z njimi.
Dobro oborožen (težak ruzak), v tretjem poskusu sem si umislil celo pomočnika za osvojitev Malega Pihavca, pa mi je zadeva vseeno zopet padla v vodo.
Po 130 km vožnje parkiram pred učnim centrom v Bavšici. Po lepi potki je šlo ¨V tesnih¨ do planine Bukovec kot namazano. Dve minuti nad kočo me je pozdravil ponosni možic, ki sem ga postavil ob zadnjem obisku, kjer je treba skreniti s poti. Ko te ta pripelje nazaj v Bukovška korita, se začne skoraj dveurni brezpotni križev pot po koprivah, visokih travah in balvanih. K sreči je bila noč suha, sicer bi prišel iz tega ven moker, kot iz bazena. So pa zato veselo pikale koprive.
Na sedlu Vrh Osojnika ugotovim, da sta drugi štrik in osmica še globoko spodaj, zato se sam in z nepopolno opremo lotim grebena Pihavca. Poleg težkega ruzaka me je na ostrem rezilu oviral tudi veter z močnimi sunki, da sem se moral nekajkrat pritajit ob skale. Priplezam do vrha in se takoj spustim do štanta, ki je 55m nižje. Tam se opremim, in spuščam ob enem štriku, ter varujem s prusikom. Dobre 3m pred sedelcem mi zmanjka poguma, znanja in moči, do tal me namreč loči navpična gladka skala brez oprimkov. Brez dvojnega štrika in osmice, sem se v momentu odločil za povratek. Malce sem sicer računal, da bi na preostalem štriku napravil nekaj zank, ki bi mi služile kot lestev, pa sem idejo hitro potisnil v ozadje.
Vrnem se proti vrhu, tam obilno pomalicam (da bi bil čim lažji ruzak) in malce odpočijem, ter počasi krenem proti sedlu, kjer me čaka Akcija.
Ker sem bil na tem hribu zadnjič, slike pa so malce boljše kot pred štirimi leti, jih objavljam nekaj več.