Veliki Rob

Lepo si ujela kamelco

Hvala.........opazila sem svojo napako.......prav gotovo ne bova edina letošnja obiskovalca....le edina današnja!

Pozdravljeni! Imam par vprašanj za domačine.
Je kaj "sneha" v vaših koncih? Koliko ga je na vrhu?
Kako je s potmi na vrh (iz Vitovelj ali Lokavca) v tem času, je poledenela v zgornjih delih?
Je bolje (lepše, bolj zanimivo, bolj sončno) iti iz Lokavca čez Kucelj na Veliki rob ali iz Vitovelj?

Vnaprej Hvala
LP

v kratkem nisem bil gor, predvidevam pa, da ni snega na vrhu. Mogoče v gozdu na severnem delu ga je še kaj. Poledenel pa gotovo ni. Glede na vprašanje od kod gor, je pa odvisno koliko časa si vzameš za to.

Snega ni garant v teh cajtih je poledenelo na taki višini samo v hladilniku. potke so pa vse ok in lepe

Sneg je.

Se strinjam. Poglejte spletno kamero Lokve pa bo jasno. LP

Ja danes ga je dalo za vzorc ma je precej južno tko da ne bo dolgo.

Tako sva se razvadila in navadila na še nedavne »visoko plus« temperature, da nama danes ni padlo niti na pamet, da bi šla nekam na minus gazit novozapadli sneg. Sva raje zavila proti precej toplejši Primorski…pa še tam so bile rokavice več kot dobrodošle …Torej, začela sva v Stomažu in se mimo koče Antona Bavčerja na Čavnu povzpela na Kucelj. Dneva je ostalo še precej, zato sva nadaljevala na Veliki Rob. Želela sva si krožne ture, zato sva sestopila na drugo stran, sprva po »uradnih« markacijah za Vitovlje, potem pa sva po recimo petnajstih minutah zagledala neke modre markacije, ki so vodile v levo in navzdol. Sodeč po zemljevidu in glede na to, da sva želela nazaj v Stomaž, so vodile kar v pravo smer, zato sva jim sledila. Zgornji del sestopa je konkretno strm in precej »šodrast«, tako je treba kar malo paziti, da se kam ne odpelješ. Precej nižje sva se priključila prečni spet »uradno« markirani poti, ki naju je mimo lovske koče pripeljala nazaj v Stomaž.
Prekrasna cvetoča spomladanska turca je bila tole, s čisto »mediteranskim« pridihom….ko zaznaš vonj neštetih borovcev in hodiš po mehkih poteh na debelo »postlanih« z borovimi iglicami, se moraš včasih kar malo »uščipniti«, da se spet zaveš, da pravzaprav nisi nekje ob morju ampak tisoč in toliko metrov višje... ….In ja, za klope in kače je bilo očitno prehladno..na moje veliko veselje.
P.S. Ko sva hodila proti Velikemu Robu sva si domišljala, da se bova povzpela na zelo malo obiskan vrh….no, ko sva pregledala vpisno knjigo, sva za včeraj naštela kar 31 obiskovalcev

Fotografiji rožic sta mi bili še posebaj všečni. Seveda ne gre prezreti tvojega opisa poti, vedno ga z veseljem preberem.
In ob pogledu na cvetočo glicinijo sem pomislila na mojo, ki je komaj začela brsteti, a jo je ponedeljkova slana "osmodila". Seveda si bo opomogla, ampak pogled je tako žalosten.

Hvala, @Irina...saj veš, kako pravijo...za vsakim dežjem posije sonce...tudi za tvojo glicinijo bo....

Lepa krožna tura in lepe fotografije! Imela sta prav! Veliki rob je na žalost bolj slabo obiskan vrh, a ker je na ta dan potekal Velikonočni pohod na Malo goro, zgleda da se je veliko planincev odločilo tudi za to varianto. Lep pozdrav

Aha, to je bilo potem to... saj malo se nama je zdelo, da mora "biti nekaz zadaj", za tako velikim obiskom ...

Vitovska krožna pot je res lepa izbira, slikovita, z veliko zgodovine, celo energetske točke najdete na njej. Parkiramo nad vasjo Vitovje, prvi etapni cilj je pri cerkvici Sv. Marije. Od tam pa po Napoleonovi poti in po velikem zidu do Sekulaka. Nekje na 700 m se začne snežni poprh a več kot nekaj cm snega do vrha ni najti. S Sekulaka se najprej spustimo in prečimo pobočja proti Velikemu robu. Glej ga zlomka, ko grizemo zadnjin 300 višincev sonček premaga oblake in naredi se dan, za katerega na štartu ne bi nihče stavil. Z vrha skoraj zelo dobri razgledi, še Krn se je pribelil tam na koncu. Spustimo se krožno spet do Sekulaka.Tu v snegu malo manjkajo drevesne markacije, a smo našli, čeprav tu hodil danes ni nihče, snega je bio pa tudi več kot na južni strani. Na povrattku obiščemo še zavetnico slepih sv. Lucijo in Vitovsko jezero, pa nazaj, končno med cvetoče nižave. Na Primorskem že cvetijo forzicije, tulipani in sadno drevje, čeprav je nekaj sto metrov višje še zima. Saj bo, saj bo...

V soboto smo se skupina sodelavcev in sodelavk odpravili na krožno turo po pobočju Čavna. Za izhodišče smo izbrali vas lokavec in od tam nadaljevali po markirani poti v smeri Čavna, vendar le do "Srednječavenske poti".
Nadaljevali smo levo po omenjeni poti, ki poteka po spodnjem čavenskem grebenu pod Kucljem do odcepa, kjer se desno navzgor odcepi pot do vrha naše prve točke - Čaven 1186m.
Od tu nadaljujemo do druge točke - Veliki Rob 1237m, ki je v lepem vremenu izredno razgleden vrh (razgled na Vipavsko dolino, Trstelj, tržaški zaliv, Dolomite, Julijske Alpe in bližnji Trnovski gozd).
Pot nadaljujemo po čavenskem grebenu do naše tretje točke - Kucelj 1237m, iz katerega je lep razgled na Primorsko in morje v ozadju. Sledi še spust s Kuclja v smeri koče Antona Bavčerja na Čavnu na zasluženo joto in pivo.
Postanek in spust do naše izhodiščne točke - vasi Lokavec.
Krožna tura je izredno lepa, razgibana in zahteva kar nekaj kondicije saj traja približno 8-9 ur s postanki seveda.

Lp,
Miran

Napovedan je bil lep dan, regija ustrezne barve, zato sva si za jutranje ogrevanje namislila prečenje po prelepi Srednječavenski poti, vzpon na Veliki rob, nato Kucelj, obisk koče na Čavnu in povratek čez Modrasovca. Vreme se je tekom dneva sfižilo in za Modrasovca je nekako zmanjkalo volje .

Srednječavenska ali Bošnarska pot je čisti biser, ki kilometre daleč vodi po pobočjih Male gore in Čavna od Predmeje v smeri Vitovelj. Le malo niha gori, doli in ima vseskozi številne odcepe proti robu Trnovskega gozda. Je prijetna in večinoma mehka, a obenem tudi ozka in občasno izpostavljena. Obiskovalce imajo posebej radi klopi, ki se v teh toplih pobočjih odlično počutijo. Kakšen repelent ali dolge hlače zato ne bodo odveč.

Gornji rob postreže z nekaj vrhovi, ki so lepo povezani z markiranimi potmi. Nekaj zmede je zaradi sečnje lesa le na poti od Velikega roba do Kuclja. Zaradi megle je nekaj pohodnikov zavzeto iskalo pravo smer. Od Kuclja proti koči na Čavnu ni nobenih nejasnosti, tudi pri sestopu na Predmejo ne.

Lep krog, dolg 18 km, s 1000 višinci. Priporočam .

Čez Col smo se pripeljali do Predmeje in spust do tunelov. Potem pa užitkarska Srednječavenska pot. Končno sončno, lepo vreme in možnost obiska Primorske. Užitek v hoji med borovci vse do odcepa za Veliki rob. Dve možnosti, levo nekaj daljša, mi pa kar direktno po strmi. Je resnično strma, morda se nam pred leti še ne bi zdela, pa pravijo, da malo treninga mora biti...Na Velikem robu kar nekaj pohodnikov, razgledi do morja, opazujemo že prehojene poti od Trstelja do Cerja. Pa od Sabotina do Korade. Na poti proti Kovku je še kakšna krpica snega, teloh, tudi zvončki, pa avrikelj, svišč. Gremo mimo Male gore in do izhodišča. Se je nabralo 20 km in 900 višincev, odlična tura.

Zapisi Darinke, Bagija in še koga so me prepričali, da obiščem ta, meni zelo oddaljen del naše dežele.
Od tunelov po Srednječavenski poti dolgo prečenje do odcepa za Veliki Rob in nato strmo navzgor, ter desno na vrh. Sestop čez Kucelj in mimo koče na Čavnu nazaj do tunelov. Razen obilice klopov, vse odlično.
Lepa pot, polna rož, ki pa ti pričara občutek, da si precej višje.
Lp

Po deževni soboti sva šla iskat sonce v Vipavsko dolino. No, bilo ga je kar nekaj, ravno na vrhu pa se je pooblačilo. Začela sva s parkirišča na koncu vasi Vrtovin. Zanimiva vas, od odcepa z glavne ceste sva se do njenega konca vozila še približno 15 minut. Sicer pot ves čas zelo dobro uhojena in markirana. Mestoma do prihoda na planoto tudi drseča zaradi včerajšnjega dežja. Večino poti hodila v kratkih rokavih. Srednji del je prav rekreativen, stezica prav nič ne popušča in vodi strmo navzgor. Ko prečkaš Srednječavensko le globoko zavzdihneš in nadaljuješ še bolj strmo vse do prihoda na starodavno Napoleonovo pot. Nabralo se je malo več kot 900 mnv.

Danes ponovljena tura izpred treh let.