Veliki vrh (Polovnik)

Krasna in dokaj dolga tura.Občudovala sva mojstrovine delavcev izpred stotih let,ki še vedno kljubujejo težkim razmeram.
Preleteli so naju planinski orli,ki so se naveličali morja.
Ob popoldanski nevihti je bil Matajur v trenuku pobeljen.

Od kje pa sta štartala? Koliko je to ˝dokaj dolga tura˝?

Predvidevam: http://www.hribi.net/izlet/magozd_veliki_vrh_polovnik_stefkina_pot/1/1346/2255

Ali je še kaj snega na grebenu med Velikim vrhom in Krasjim vrhom?

Pred enim tednom je bila tik pod vrhom Velikega vrha( gledano iz smeri Krasjega vrha) še ena zaplata snega, ki pa ne predstavlja težav. Drugače pa ti peta slika zgoraj vse pove. Lahko z eno nogo hodiš po snegu z drugo pa po kopnem.

Dejboz, štartal sem iz vasice Magozd. Avto pustiš pod veliko lipo ob otroškem in športnem igrišču na izhodu iz vasice. Nadaljuješ po makadamu v smeri Trnovega ob Soči do smerne table za Dolec (Douc), ki te usmeri desno na kolovoz. Držiš se kolovoza, prekoračiš grapo Globoščaka in na drugi strani te čaka dobro ohranjena mulatjera, ki te pripelje do vrha. Po vodniku je hoje za dobre štiri ure, sam sem potreboval 2h 45 min. Je bilo napovedano poslabšanje in temu primeren je bil tempo. Normalno ocenjujem 3,5 - 4 ure. Je kar precejšnja višinska razlika, cca. 1300m.

Iz Magozda po mulatjeri na Planino Dolec in po zahodnem pobočju na vrh. Sestop po grebenu preko Krasjega vrha do Zgornjih Raven in po kolovozih nazaj v Magozd. Pot brez posebnosti, le na grebenu med vrhovoma je nekaj zahtevnejših detajlov. Razgledi brez meja, priporočam!

Iz Magozda na Veliki vrh. Tura za ljubitelje samote in lepih razgledov. Šumneje Soče se sliši do vrha, občasno so ga prekinjali motoristi.

5 za 5.

sem ga prepričal, če bo priden bo fotomodel

Lubadar, sedaj se pri ugankah ne boš moral izgovarjati, da ni slik

10.11. So poti , ki jih je čas izbrisal. Čeprav so zarisane v garminu. Mi smo pričeli v Čezsoči v temi. Namen je bil iti po brezpotju na Pirhovec. In krožno čez greben Polovnika po strmi poti v Log Čezsoški in potem po cesti še nekaj km do Čezsoče. Dan je bil pravšen za takšno brezpotno turo. Dopoldne nekoliko oblačno. Popoldne pa inverzija. Skoro pretoplo, ko smo hodili po grebenu s Pirhovca. Na vrhu sta bili dve Zagrebčanki, ki sta prišli iz Čezsoče in sta nameravali prehoditi greben do Krasjega vrha. Marijan jima je razložil, da je dolga pot čez vse vrhove in ju bo ujela noč. A sta se vseeno tja odpravili. Začetek poti ni viden. Nekako smo ga našli. Potem po potki, komaj sledljivi, ponekod je niti ni bilo. Strma pa je vseskozi. Leva varianta. Več poti je. Pod Pirhovcem smo našli pot , ki pelje na planino Dolec. A tja nismo nameravali. Renato je šel v strmino iskat prehode. In se odločil da gre direktno na vrh. Midva sva šla še naprej po potki in se odločila da greva v strmino na vrh. Snega je bilo zelo malo. Tura od jutra do večera. Enih 19 km hoje je nanneslo in 1600 višincev.

08.09.2023, Midva sva se pa povzpela po strmi mulatjeri ki se prične vzpenjati pri zadnjih hišah v Logu Čezsoškem. Pot orientacijsko zelo zahtevna in brez navigacije in Marjanove podarjene sledi bi jo verjetno težko našla, saj se tako kot mulatjera, kot ostanki poti na nekaterih delih popolnoma zgubijo, ponekod pa kod da so bile narejene pred 10 leti. V žlebu tik pred "ravnico" ko si skoraj že na grebenu kjer stoji lovska koča, pa vse križem-kražem podrto drevje in praktično skoraj neprehodno. Tudi višje gor na polovici med lovsko kočo in vrhom ista zgodba, le da imaš tu več možnosti obiti podrto drevje. Sestop mimo lovske koče po lepi mulatjeri na južno stran grebena, ki ti da veliko veselja spričo lepe "ceste" v dolino, a ne za dolgo, tudi tu se prične kalvarija z podrtim drevjem. Tu je vsaj sledljivo, saj skoraj (pišem skoraj) ni mogoče zaiti, pa tudi neki "korenjak" je davno nazaj na stene in drevesa narisal "made in home" markacije (rdeče kroge in puščice, zakar bi bil ob kateri drugi priliki in na kakem drugem hribu pošteno jezen, tu pa sem bil teh "zadev" kar pošteno vesel, saj si brez navigacije skoraj sigurno "pečen". Ker se na trenutke pot povsem zgubi ali jo je celo odneslo naju je že kmalu od koče dol na enem izmed desnih ovinkov odneslo naravnost, kot že mnogo njih pred tem, saj je potka ki se naenkrat konča na nekem brezizhodnem grebenu zelo dobro uhojena. Vrniti se je potrebno cca 100m in poiskati pot v desno ki je pravzaprav sploh ni in je potrebno tudi malo "poplezati" , so pa tiste (sedaj lahko rečem zelo lepe made in home markacije) edino zagotovilo da mi navigacija kaže pravilno (sem že pričel sumiti da sta Marjan in Darinka od tam naprej sestopila z padalom).Skratka ko prečiš tisti del, razen nekaj lažje prehodnega podrtega drevja, ozkih in prepadnih predelov podrte poti ni večjih posebnosti. Je pa dolga ku hudič in pa zaradi južne lege tudi vroča (tekočine s seboj na hektolitre). Skratka v enem stavku lepa krožna, popolnoma divja, orientacijsko zelo zahtevna, tudi kondicijsko, "tehnično tako-tako" in ni za nekoga ki ni orientacijsko 100%. Zaradi podrtega drevja se tura po eni in drugi smeri podaljša za cca 2 uri!!! Nasvet: kdor zadeve z orientacijo in navigacijo (ali je brez nje) ne obvlada naj se ne poda na to pot.....razne aplikacije na telefonih so čisto "mimo". Sam vrh Veliki Polovnik je razen proti Kaninu nerazgleden, zato se splača potegniti naprej cca 15 min do Vrha Travnika, ki pa je gol in izjemen razglednik na vse strani. Matjaž

Pa vama je uspelo.Za nas nič posebnega, ker smo navajeni takih poti ki jih več ni. Dokler nisi tam ne veš. Potem ko greš drugič je vse lažje.

“saj si brez navigacije skoraj sigurno "pečen".”
“Nasvet: kdor zadeve z orientacijo in navigacijo (ali je brez nje) ne obvlada naj se ne poda na to pot…”

Le kako so v preteklosti ubirali te poti? Aja, z aplikacijo in navigacijo v glavi.

dprapr, res je le da so bile takrat te poti veliko bolj vzdrževane, kar je še vedno vidno (stari ostanki obžaganih vej in dreves), pa tudi opisi so šli od ust do ust (danes so to spletne strani), pa tudi starejši so znanje in izkušnje prenašali na mlajše, vsega tega danes ni, poti so se zarasle, ponekod jih je odneslo, veliko je podrtega drevja in posledično skoraj neprehodno, tako da nam je navigacija v zelo veliko pomoč, saj ne da se ne bi dalo, samo marsikatera že zaraščena potka bi ostala večini skrita. Poleg tega ko napišem da ni za vsakogar, se zares vedno postavim v čas ko sem začenjal z planinami in v čas ko je bilo moje znanje le branje zemljevidov in kak namig o kaki skriti lovski stezi, skratka ko sem imel le kondicijo, željo in zelo malo izkušenj, v tem primeru pa gre lahko hitro kaj narobe.

“Hitro lahko gre kaj narobe” predvsem takrat, ko hodimo po gorah po gps sledi. Če nismo pripravljeni hoditi brez tega pripomočka, tudi s tem ni varno. Predvsem v strmem svetu!
Tisti, ki pa so v začetku hodili po teh potkah, so tudi morali najprej poiskati prehode, jih s hojo utrditi in po potrebi kje zavarovati.
Sem pristaš hoje po brezpotjih, predvsem zaradi tega, da se “poti” ohranijo, čeprav marsikje domačinom to ni všeč, ker se bojijo množičnosti. Saj vidimo, kaj se dogaja na frekventnih točkah.
Internet je danes oglaševalec teh poti, kar je dobro, pa tudi slabo, ker tja pritegne marsikoga. Tudi tiste, ki za to niso pripravljeni.
Brezpotja in grebeni so bili včasih predvsem domena starejših in izkušenih. Sedaj pa želijo mladi zajemati z veliko žlico vse že takoj na začetku, namesto, da bi najprej spoznali gore po markiranih poteh. Zakaj jih potem sploh imamo? Ne vem, s čim se bodo motivirali za hojo v gore v starosti, če bodo že sedaj vse opravili. Če pa jim markirane poti niso dovolj, je pa tu alpinizem. Brezpotja naj bodo sladkorček za starost. Brez gps-a.
Da ne bo pomote, nisem nasprotnik novitet. Večino poznam, vendar vsega ne sprejemam.