Včeraj s prijateljem na Veliki vrh. Cesta do Planinšeka je povsem kopna, praši pa se kot na reliju Dakar.
Naprej pa povsem druga pesem, je zasnežena in tudi precej poledenela. Malo nad odcepom za planino Vodole in Korošico sva zato parkirala. Nadaljevala sva na smučeh prek planine Ravne, okrog Dleskovca mimo spomenika na Sedelce. Tam je David ugotovil, da je na eni smučki brez psa,
zato se ga vrne poiskati. Sam se tako lepo ogret na delovno temperaturo nerad ustavljam, zato sem nadaljeval naprej proti vrhu. Malo višje sem zamenjal smuči z derezami in cepini. Na vrh Velikega vrha sem se namreč povzpel prek sedelca približno na sredini med Velikim vrhom in Veliko Zelenico. Po celi širini sedla je bilo videti opasti. Na dveh mestih se mi je zdel možen prehod prek njih. Izberem si desno variato, ki se izkaže za kar dobro. Zadnji metri pod opastjo so bili že tako pokončni, da sem se komaj spravil čez. Na vrhu je tako pihalo, da sem se kar na hitro pripravil za smučanje. Nekaj metrov sem smučke moral nesti, saj je vrh v smeri Zelenice skoraj brez snega. Sledilo je iskanje mesta, kjer bi lahko začel smučati prek opasti. Najboljša možnost se mi je zdela poleg mesta kjer sem prišel gor. Za dolžino smučke sem odstranil opast. Kljub temu so bili prvi metri povsem navpični.
Nadaljevanje do Sedelca pa ena sama poezija. Tam me je čakal David, ki se je povzpel na vrh po grebenu in po njem tudi smučal. Sledilo je razgibano
smučanje do avta v smeri pristopa. Skratka, nama obema lepa tura. Na smučeh sva začela in na smučeh končala turo, tako kot se za turno smuko spodobi.
Lep pozdrav in varen korak izpod lepih Golte, Janez