Vilice 2341

Petek je dan za metek, in bil je. Vsaj iz zračne puške. Relativno pozno se odpeljem proti KB. Po cesti do najvišjega parkinga ni težav. Tudi za nižja vozila ne. V prijetni temperaturi se podam proti Repovem kotu in uživam v popolni tišini. To je zmotil šele žuboreč tolmunček, ki me vedno znova očara. Naj omenim, da je ruševje ob poti lepo obrezano, vse do navidezne smeri, ki skrene proti planjavskim zelenicam. Vendar, posijalo je sonce in me tistih nekaj štrlečih vejic ni motilo. V zgornjem delu, pod Srebrnim sedlom jih sploh zmanjka, pojavijo pa se možici, ki te lepo usmerjajo prav do sedla. Žal se tisti moment, ko se usedem v mehko travo, začnejo pojavljati meglice. Na hitro naredim nekaj posnetkov, vendar niso vsi tip top, občasno se na srečo tudi popolnoma odpre. Seveda so bile moj današnji cilj Vilice, saj so na kartah še velikokrat neznanka, brez imena in z različno višino. Na vrhu hriba mi jo Garmin potrdi do metra točno (2341 po najnovejših podatkih). Če ne bi bilo motečih meglic, bi se z višinomerom sprehodil še do vzhodnega vrha Vilic ali celo Babe, pa nisem imel volje, čeprav se je kmalu popolnoma odprlo. Te vršičke sem namreč že nekajkrat prehodil, razen neimenovanega in neizmerjenega tik ob vrhu Planjave. V celem dnevu sem srečal tri ljudi, med njimi je bila Nežka, ki sem je bil izredno vesel. (Gamsica je pred šihtom malce skočila na Planjavo)
Do koče na sedlu se mi ni ljubilo, po melišču ekspress sem sestopil v dolino.