...in Male špice 2167, bi se lahko glasil naslov.
Tako lep včerajšnji dan kot pred petimi leti žal ni bil, zato je bilo tudi malo več 'tipanja'. Potem, ko z Ivom prevoziva pol Slovenije in naju prijazen oskrbnik kljub zaprtosti planinske koče postreže z dobrim čajem, malo pred pol deveto štartava najprej proti Skali. Pot je ves čas lepo sledljiva, jeklenici malo pod vrhom so najbrž napeljali Italijani, ker sta popolnoma ohlapni. Zgoraj se prav dolgo ne zadrživa, saj je uživanje na vrhu preprečevala megla. Več sreče sva imela na Visoki špici, kjer je bilo kar nekaj sonca, Ivo je v travi celo malce zadremuckal
. Spet se je pripodila megla, tako, da sva imela z določanjem pravega vrha Malih špic kar nekaj težav, saj sva se najprej znašla na sosednjem (po M&M tretjem špičku v grebenu). No, čez slabih deset minut sva že stala na tapravem. Kljub že dokaj kratkemu dnevu je ostalo dovolj časa, da skočim še na Mangart, med vzponom v času ene ure sem srečal vsaj sto ljudi, ki so se (v večini s čeladami in samovarovalnimi kompleti
) vračali z vrha po italijanski poti.
Kakšnih posebnosti na turi ni bilo, sta pa drugi in tretji vrh popolnoma brezpotna, štrikca ne rabiš nikjer, so pa dobrodošle na dlaneh gumirane rokavice, saj v strmih, ostrih travah pridejo zelo prav. Med dolgim povratkom se ustaviva v Dolenji Trebuši na super kalamarih in hladnem piru.