Že nekaj časa me je mučila misel, da opravim to pot. Včerajšnji dan sem imel srečno roko, saj se je vse poklopilo, tudi vreme je bilo fantastično. Če zanemarim nehumano zgodnje zbujanje, dolgo vožnjo in pomanjkanje družbe, je bil dan zares neponovljiv. Ker vem, koliko zmorem, sem se nase popolnoma zanesel, malce me je le skrbelo, da ne bi kje preveč zašel, saj je pot, kljub temu da je na kartah zarisana, ponekod izredno težko sledljiva in posebno v visokih travah zahtevna.
Parkiram v vasi Žaga ob 6.15h in ker je že svetlo, ostane lučka v ruzaku. Najprej si sledijo tri planšarije, slabe izkušnje imam pri drugi, saj sem pred leti (ko mi je bil cilj Turn pod Črnim Voglom) kar nekaj časa iskal nadaljevanje poti. Tokrat je šlo kar gladko, me je pa močno bremzala hoja po 'Dolini', kjer so ogromne travne ruše z luknjami. No za nagrado sem se tam posladkal z dozorevajočimi malinami, kjer jih je za cel nasad. Po treh urah dosežem sedlo 'Med Baban', kmalu se usmerim proti mojemu prvemu cilju Zelene čuklje, vendar me pogled na karto preusmeri levo. Zmoto sem ugotovil 10min pod Vrhom Žlebi
Poskušam sestop po bližnjici, kjer je kar nekaj skalnih skokov, iz dna pa je bil vzpon na Čukljo lažji. Z vrha poslikam okolico, na hitro sestopim, na pot proti Vrhu Žlebi pa se v izogib skokom rajši vrnem po lažji, vendar precej daljši poti, tako, da sem jo dobršen del danes prehodil dvakrat. Ker sem "Ta visoko Rosajansko pot" že nekajkrat prehodil, (mislim samo na del poti, ki pelje po državni meji) mi je bilo nadaljevanje popolnoma znano. Vrhovi so si sledili eden za drugim, italijanski rdeči trikotniki so mi kazali pot. Ker se je potebno kar nekajkrat spustiti v globoke škrbine in zopet izplezati, je čas tekel in nič rekel...
Na vrh Kanina prisopiham uro dvajset pred zadnjo vožnjo žičnice v dolino. Kot pred leti sem bil zopet na preizkušnji, koča zaprta, bivaka ni več, celo sendvič še v ruzaku... Ni izbire. Preklopim na trail in pet do štirih sem že v žičniški zgradbi. V 33 minutah vožnje sem pomalical, se preoblekel in že mislil, kako bom dvignil palec, da se udobno zapeljem do avta v Žagi. No, tudi to se je dobro izšlo. Doma sem tik pred mrakom, zadovoljen, vesel, rahlo utrujen.
Upam, da bom pod tem naslovom prebiral čim več objav ponovitev te malce zahtevnejše ture.
