Visoki (Kurji) vrh

Lepa tura, to je bistvo brezpotja! Iskanje najugodnejših prehodov in slediti "nevidni stezi"

Malo po 9.00 uri začnem s hojo, avto pustim 1.5km od ceste pred podorom, tam se začne tudi strma lovska stezica, med potjo so razpotja a se držim grebena. Obiščem kar nekaj vrhov vse od Visokega Kurjega vrha, Mojstrovice in še druge vmesne vrhove do Kresišča. Tam se spustim v smeri Kepe in iz sedla nazaj do izhodišča po gozdni poti. Cesta je po mojem mnenju preveč nevarna za vožnjo.

Parkeljc moraš kar poiskati pravi pristop, ker drugače se res znajdeš v rušju, podrtih grapah, čeprav je ves čas nekak vidna lovska steza, ki se tu pa sem mogoče malo zgubi. Sam sem se držal bolj grebena, višje pa šel bolj v levo pa spet v desno, šel mimo izvira, in nato desno prečil ter se tam povzpel na Vetrov vrh, ki je v rušju, tud po vseh 4 je šlo gor. Nato se malo spustil in nadaljeval na naslednji vrh Vršič, nato pa sem sledil grebenu do Visokega Kurjega vrha od tam pa na Mojstrovico in kar naprej po grebenu do pred prepadno steno, kjer pa zasledim na levi strani stezo. Povzpnem se še na Tišlerico in naprej na Kresišče iz vzhodne smeri. Povratek je bil po mejnem grebenu v smeri Kepe, gor dol, tja sem me sčasoma pripelje na sedlo, tam pa spust po južni potki do glavne gozdne poti. Sledil je še okoli 5km gozdne poti nad Belim potokom vse do lovske, kjer sem imel avto.

Slike:
https://plus.google.com/photos/114400986607884783562/albums/5943562921173167089

Še en video z Visokega Kurjega vrha:
http://www.youtube.com/watch?v=1_4qLBU39BE

Včeraj od Koče za Lepim vrhom na sedlo Velika trata in čez vzhodna pobočja Tišlerice na sedlo med njo in Mojstrovico. Od tam na greben in čez Mojstrovico na Visoki Kurji vrh. Šele na vrhu nas pogreje sonce in dočakamo razglede. Vračamo se v dolino Belce mimo Vretovega vrha; zaradi zgrešene smeri precej naporno.

Cesta v dolino Belce je zaradi podora še vedno zaprta. Znak stoji takoj na začetku odcepa od glavne ceste in tako je tam nastalo neke vrste parkirišče, ki bi nujno potrebovalo vsaj kakšen zabojnik za smeti, ker ljudje mečejo smeti okrog in okrog. Pobrala sem jih eno vrečo in en velik karton, nisem pa jih mogla odpeljati. Mogoče kdo, ki ve, koga je potrebno obvestiti, tole prebere in kaj ukrene.

Več o popotovanju iz ene doline v drugo pa na povezavi

http://stezeinsledi.blogspot.com/2014/10/meglen-vzpon-in-strm-spust.html

Vzpon začnemo na Srednjem vrhu, točneje pri kmetiji Vavčar. Po brezpotju gremo na greben, oz. na prvi vrh, Vavčarski Vršič. Steza je precej časa solidno vidna, potem se izgubi neznano kam. Umaknemo se na severna, strma pobočja, ki so ponekod pomrznjena. Toplo sonce nas povabi na sedlo v grebenu. Od tu naprej je steza, ki gre več ali manj po grebenu, dobro vidna. Na križišču gremo levo in kmalu smo "Pri zajli". Jeklenica je nova, a ni do konca nameščena. Prehod kljub temu ne predstavlja težav. Na osojnih pobočjih pridemo do sneženega poprha, ki nas spremlja vse do planine Bašca. Steza nad planino se v strmih travah kmalu izgubi, na grebenu ponovno naletimo nanjo. Obrnemo desno in po beli preprogi pridemo na vrh. Sestopimo nazaj na sedlo ter nadaljujemo po dobro vidni stezi do sedla med Tišlerico in Grajščico. Tu obrnemo levo in po stezi in kasneje strmi gozdni cesti pridemo do lovske koče za Lepim vrhom. Po cesti se vrnemo nazaj na Srednji vrh.

Začnemo pred skalnim podorom na cesti skozi sotesko Belce. Po lovski stezi strmo navzgor do prvega križišča. Nadaljujemo po slabo vidni stezici naravnost po grebenu. Po bolj ali manj vidni stezi pridemo do napajališča s koritom. Nadaljujemo rahlo levo in navzgor proti Vretovemu vrhu, ki je odličen razglednik. V nadaljevanju prečimo pomrznjeno, delno zasneženo SV pobočje vrha do sedla, kjer je steza spet dobro vidna. Na naslednjem sedlu naprej zavijemo desno na odličen razglednik, Vršič. Vnemo se do sedla in po grebenski poti med zelenjem pridemo na vrh. Sestopimo po JZ grebenu, a kmalu obrnemo desno v brezpotje do planine Bašča. Nadaljujemo levo, preko prehoda "Pri zajli" do razcepa poti. Obrnemo levo in nadaljujemo do sedla pod Fajferco. V nadaljevanju po bolj ali manj uhojeni stezi pridemo do pod Vretovega vrha. Nadaljujemo desno pod vrhom in ponovno pridemo do napajališča. Po že znanih stezicah sestopimo do ceste. Brez smisla za orientacijo je na nekaterih mestih težko najti nadaljevanje steze.

Včeraj sva hotela od Vavčarja na Visoki vrh, pa je sneg pohajanje po grebenu tako začinil, da naju je bilo premalo v hlačah. Namesto tega sva se po spodnji poti priborila na planino Bašca, pa tudi tam prečenje najgloblje grape ni bilo čisto nedolžno.

https://www.mojstr.si/2018/11/v-divjini-nad-hladnikom.html

Ob letu osorej sva se spet namenila na Visoki vrh od Vavčarja. Tokrat uspešno, krog pa sva zabelila še z Mojstrovico. Glede na vreme je poročilo o (idealnih) razmerah sicer že nerelevantno, pa vendarle:

https://www.mojstr.si/2019/11/visoki-vrh-ob-letu-osorej.html

Belca-Visoki Kurji vrh- Črni vrh-Jepca- Belca:

https://bojanambrozic.com/2020/06/20/visoki-kurji-vrh/

Včeraj sva kanila naskočiti Visoki Kurji vrh in upala, da se bo dalo od odcepa z glavne ceste zategniti v višave po novo nadelani gozdni cesti. A iz te moke ni bilo kruha, saj naju je že takoj neizprosno ustavila zapornica z opozorilom, da je prehod zaradi miniranja strogo prepovedan. Kaj pa zdaj, si 700 m nad morjem in 1128 m pod ciljem in zastaviva usodno vprašanje? Pa ne, da bova morala oddelati tako obilico višincev? Malo se počohava za ušesi in poklapano ugotoviva, da drugače kot z nogami ne bo šlo, saj nama zaenkrat peruti še niso pognale. Ker nisva priplavala po prežgani župi, se brž smelo zagrizeva v neprijazno strmal nad seboj, prepredeno z množico bolj ali manj sledljivih poti in stezic, za katere pogosto ne veš, ali so animalnega nastanka ali ljudskega izvora. Izdatno založena s papirnatimi in elektronskimi zemljoizvidi brž ugotoviva, da so te poti vrisane zelo različno. A pretekle izkušnje so naju že dobro izučile, da pogosto poti, pribeležene na zemljevidu, v naravi na žalost ni ali pa velja obratno. Kot vrhunska stezosledca in velemojstra zgubljanja na brezpotijih uspeva z navigacijskim suportom v gošči razbrati, kod je nekdaj že stopala človeška noga ali živalski parkelj ter se prebiti do vrha (glej najino pot). Tam hitro spoznava, da ne bo dovolj časa za naskok Mojstrovice, Tišlerice in Grajščice. Da si vseeno malček popestriva turo, jo z vrha ubereva kar po slemenu v smeri grebena Vavčer (Rez), upajoč, da so grebenske poti zaradi svojega mika in prostranega razgleda vedno ozaljšane s kakšno bolj ali manj nadelano stezico, a že po kakšnih 200 metrih, ko se brezupno utapljava v "razburkanem morju" bujnega rušja, naju sreča pamet. Nekoliko nejevoljna, da nisva mogla uspešno izvesti brezpotnega praktikuma, repetirava na vrh. Na travnatih pobočjih nad planino Bašca izslediva fragmente poti, po kateri se spustiva do lovske (?) koče z vpisno knjigo. Tu pa se znova zastavi dilema, kje in kako se vrniti do avta, da bo rešitev najelegantnejša, predvsem pa, da je ne bo treba iskati v trdi temi. V množici opcij je moški del ekspedicije zagovarjal diretisimo z grebena Vavčer (odcep na 1550 m) čez Strmi graben in spust pod Vretovim vrhom do izhodišča, ženski del pa se je navduševal nad grebensko varianto po Razu do kmetije Vavčer nad Gozdom Martuljek, nato pa po gozdni cesti nazaj do izhodišča. Ker moški obrača, ženska pa obrne, sva izbrala feminilno različico. V mraku sva dosegla kmetijo, kjer naju je pozdravil pasji lajež - k sreči za električno ograjo -, v trdi temi pa sva ob baterijski svečavi odmarširala še 5 km, zadnjo polovico po asfaltu, kajti definitivno in ultimativno je zmanjkalo navdušenja za nočno raziskovanje brezpotij. Kljub vsemu sva ob obilici zabeleženih motivov uživala Ž&M.

Vceraj na Vretovem vrhu po varianti mimo ribnika v gozdu in precno v blagem vzponu do hrbta, kjer se usmerim desno in pridem do izvira/studencka. Posedle suhe trave med turo so bile veliko prijetnejse kot zivahno zelenje, na katerega v teh bregih lahko nabases poleti. V visjih legah so slabse osonceni deli gozda se vedno prekriti s snegom.

Ob povratku sem se odlocil, da se razgledam po Barakarjevi spici in se spustil po njenem grebenu v vzhodni smeri, tako da sem na levi strani imel Vrsni graben ter greben Vrsic-Jurckova pec. Greben je bil kar strm in spustil sem se precej dalec, nekoc je tu morala obstajati stezica, bilo je celo nekaj sledov vzdrzevanja, ampak vse je disalo precej po zapuscenem. Ko sem ze cedalje bolj dvomil da bo kaj iz vsega skupaj, se je dvomljiva stecina naenkrat prelevila v konkretno stezico, ki je vodila desno z grebena. Veselje pa je bilo kratkotrajno, saj sem se cez nekaj deset metrov za atraktivnim udobnim ovinkom okoli pecine znasel pred precnico, ki je sekala z debelim listjem prekrito gozdno strmino z mocnim naklonom. Zdrs bi lahko pomenil dolg tobogan ... Nisem nadaljeval in ostala je uganka ali je bila to ena izmed tistih stez, ki najprej obljubljajo veliko in se pozneje nekje izgubijo ...

Obrnil sem se in sel po isti poti nazaj - najprej dalec navzgor po sitni strmini po grebenu Barakarjeve Spice, nato pa mimo studenca nazaj v dolino po zjutraj prehojeni stezi.

Klopov v teh koncih je ogromno in letos so ze aktivni in smo jih po turi pobirali s psa.

Zločinci se vračajo na kraj zločina, pravi star pregovor. No, zločinca ravno nisva, vračava se pa nadvse rada na kraje, ki so nenavadni, pustolovski, skrivnostni, skratka posebni in privlačni. In po dveh letih zato v soboto zopet naskočiva Visoki Kurji vrh. Opremljena z lastno avtorsko sledjo v garminu se kakšen kilometer od Belce s ceste suvereno zagrizeva v strmal in po slabih treh urah že sediva na sončnem in za ta letni čas nenavadno gorkem vrhu. Ko si s pijačo inu jedačo priveževa duši, jo z grebena proti Mojstrovici ubereva po strmih travah do lovske koče na Pl. Bašca, nato pa po stezi proti grebenu Rez (nekateri ga kličejo Vavčarski greben). Na sedelcu, oddaljenemu kakšnih 230 m od vrha Reza (1412 m) opaziva stezico, ki se spušča proti dolini. Ta bi nama skrajšala pot, si misliva, in ne bo treba prehoditi vsega grebena in se mimo kmetije Vavčar in strašnih psov vračati do avta. Čeprav stezice, ki bi tod vodila v dolino, ni zaslediti ne v papirnatih ne v virtualnih zemljevidih, se kljub precej zgoščenim plastnicam, ki obetajo konkretno strmal, odločiva poskusiti srečo. In je po kakšnih 40 višincih spusta žal ne najdeva. Pot se klavrno konča v stečinah, skokih, skalah in pečinah, zato se raje vrneva na greben, kot da bi tvegala blodenje po divjini, kamor še ni stopila človeška noga. Blamaže, da bi se z nerazsodnima avanturistoma morala baviti GRS, ali bognedaj, da bi najino »slavo« opevala črna kronika, pa si tudi ne želiva.

Zvita kot presta se Vavčarjevim psom izogneva po bližnjici in se za razliko od ture izpred dveh let, ko sva v trdi temi po kolovozu prikorakala do ceste pri obratu Komunale Kranjska Gora, podava po stezi, ki se na višini 1000 m vije proti Belci čez Beli, Kladnikov in Strmi graben. Ob pozni uri, kazala je že nekaj čez pet, naju vseeno malček skrbi, ali bo glede na letošnje povodnji v Sloveniji mogoče prečiti vse tri grabne. Sreča je na strani pogumnih, kdor riskira, ta profitira, verjemi vase in sledi svoji poti, kjer je volja, tam je pot, … in greva. Do Belega grabna je speljan udoben kolovoz, prečkanje grabna je enostavno, naprej vodi spodobna stezica, ki jo je mogoče slediti brez težav. Kladnikov graben je prav tako prehoden, pred Strmim grabnom, ko steza doseže višino skoraj 1200 m, pa se pot popolnoma zgubi v strmih travah, a je v maPZS, Mapy.cz in drugih digitalnih zemljevidih dovolj natančno vrisana, da ji je mogoče slediti z vklopljeno navigacijo. Ko se uspeva v mraku prebiti še čez Strmi graben, ki je zaradi divjega terena nekoliko zahtevnejši, se nama od srca odvali kamen, kajti do avta je le še kakšnih 700 m razdalje, na zemljevidu zarisana stezica pa naj bi se z višine 950 m zložno spuščala proti dolini, tako da tudi hoja po temi ne bi smela biti problematična. Tedaj pa šok. V grapi, oddaljeni približno 180 m od Strmega grabna, je skalni podor odnesel, bolje zradiral ca. 30 m poti, konfiguracija terena, drobir na strmih skalnih ploščah in vesine pod potjo pa praktično niso omogočali varnega prečenja. Brž nama postane jasno, kaj naju čaka. Stoično prižgeva naglavni svetilki, se obrneva za 180° in vdana v usodo v temi odkoračiva v kontra smer. Pridelava še nenadejanih 5 km marša, 200 višincev vzpona in se po varianti izpred dveh let nič kaj junaško privlečeva nazaj do izhodišča. In za konec še nekaj skromne statistike: 19 km prehojene poti v 10,5 urah, 1685 višincev vzpona, za popestritev gospodinjskih opravil pa sva si doma otrebila še natanko 36 klopov. Aja, za tolažbo so poskrbeli vsaj trije kapitalni jurčki, ki so naju razveselili ob poti in danes končali na krožniku.

Torej vsem avanturistom, ljubiteljem brezpotij, naključnim pohodnikom, raziskovalcem nekoristnega sveta in ostalim, ki kanijo zastaviti korak po tej poti, toplo odsvetujeva namero. Kljub vsem nezgodam sva iskreno uživala Ž&M

slika 11 zmaga. Na katerem delu poti pa je nastal posnetek?

Posnetek je nastal nekoliko pred razpotjem, kjer se odcepi steza, ki vodi mimo Fajferce (1572 m) proti Vretovemu vrhu (1628 m). Na priloženi sliki zemljevida je približna lokacija označena z modro črto. Resnici na ljubo pa je treba priznati, da je posnetek 11 nekoliko sfriziran v fotošopu, poudarjeni so oblaki in sončni žarki. Tudi fotografija žal ni več to, kar je nekoč v analogni prazgodovini bila - prikaz resničnosti

36 klopov v oktobru... Brrrr

Če bi šla pred Strmim grabnom po poti, ki ga prečka rahlo navzgor, bi se lahko priključila na grebensko pot, po kateri sta se zjutraj vzpenjala.
Tista, ki je na maPZS vrisana skoraj vodoravno mi je neznana, tista, ki gre navzgor, je bila v naravi neobstoječa oz. tu in tam vidna kot stečina, ampak mi ni predstavljala pretiranih težav. Na tem delu (na priloženi sliki označeno z modro) so mi pomagala nekdaj-nekoč požagana drevesa, katerih visoki štori so se mi zdeli kot možici.

Hvala za omembo množičnosti klopov. Sem nameravala jutri v te konce, a bom raje še malo počakala.

Plezalček, ful thx za info. Ko naju je v soboto ustavila grapa in nisva mogla naprej, sva razmišljala tudi o tej varianti do grebenske poti, vendar bi se morala v tem primeru poleg 200 višincev pomatrati še z dodatnimi 240 m vzpona, kar pa nama po devetih urah hribolazenja in za nameček še v trdi temi ni preveč dišalo. V temi bi bilo preveč tvegano. Poleg tega nisva bila prepričana povsem, ali je ta po plastnicah sodeč precej strma varianta sploh prehodna, ker po njej nisva hodila še nikoli. Zdaj, ko veva, da je namenjena izkušenim stezosledcem, se je zanesljivo lotiva naslednjič, ko se spet znajdeva v teh lepih in divjih koncih. In tedaj seveda na debelo nažavbana z repelenti proti klopom

Suhy, mislim, da sta se odločila zelo modro. Ni primerno za iskanje v temi, saj smer vzpona ali spusta (sama sem šla tod navzdol) ni popolnoma evidentna. Čeprav se zdi varianta logična tj. grebenska, ni čisto tako. Je treba imeti malo občutka in kanček sreče pri iskanju najboljših prehodov in kot si omenil, je modro označeni del kar strm, ni pa bav-bav.