Sem v eni objavi pred kratkim videla tisti lepi Milanski kamen in odločitev je padla. Treba ga je vidit pobližje
! Ker tudi Jože po Volovji rebri še ni hodil, je bilo tako pregovarjanje lažje
.
Zapeljala sva se v vas Šembije in prav kmalu naletela na obvestilo o medvedki z mladiči. No, pa se nisva dala prestrašiti in sva malo naprej v naslednjem križišču parkirala. Pa saj je to področje zveri, srnjadi, orlov in jastrebov, tako je povsod predstavljeno. Nobenih markacij, nobenih jasnih usmeritev, na celi poti sva videla le ene oznake in sicer pod V.Milanjo.
Tako sva se usmerila najprej na vrh Milanko z malim Aljaževim stolpom zaznamovano in močno upala, da medvedka nima istih namenov
. Od tam sva se namenila po celem slemenu Volovje rebri in občudovala poglede prav do Julijcev in KSA. Vmes sva stopila tudi na vrh M.Milanjo, Bele ovce in najbolj poznani vrh Velika Milanja. Stopila sva še do prej omenjene krasne skale in do kaverne, ki je tudi v bližini. Ker sva želela s pogledom zajeti še vse vrhove, sva se usmerila še na sosednji breg, da je bilo občudovanje popolno
.
Ker sva se odločila za krožno turo, je bilo potrebno razmisliti, kam nazaj, da ne bova delala predolgega kroga. Zato sva se spustila kar direktno od oznak dol po nekakšnem slabem kolovozu in prišla na spodnjo makadamsko cesto in tako prepešačila še ca 3 km do najinega izhodišča. Ampak nič dolgočasna cesta, polna lepih pogledov v levo in desno na vrhove, ki sva jih prehodila. Na celotni poti sva srečala tri ljudi, od tega dva tekača in enega kolesarja.