Votlo Sleme iz Belega potoka

Tokrat s prijateljem Andrejem po "normalki" mimo lovske koče in nad Stiriofobijo(lepo se že dela). Habjanov opis je dovolj natančen a vseeno ne priporočam ture neizkušenim. Zrila sva dobesedno celotno pot začenši pri lovski koči pa do vrha Votlega Slemena, kjer sva ujela tudi malo zakritega sonca. Ker se pot v zgornjem delu odcepi s prečnico levo in povzpne po grabnu na sedelce sva zaradi razmer nadaljevala čez rušje po grebenski rezi in po debelih 5ih urah hoje od avta dosegla vrh. Razmere na poti: Tudi 1m debela snežna odeja,od pršiča, klože, napihanega pa do škripavca. Glede na trenutne snežne razmere je bila tura kar primerna, saj sva se ves čas držala grebena. Snežna odeja je dovolj stabilna, da nisva sprožila niti enega plazu. Izredna kondicijska tura v planinskem raju. Slike pa naložim, ko najdem kabel...
Sestpila sva za Smr.

Juš in Andrej

Ne draž, a ni dost de sm led že sanov

Zgrešeni so že skor...

Firerju?? sramota pobči

https://tomazsarc.blogspot.si/2017/09/votlo-sleme-992017.html

Ivana ne vidim

Zaradi vse večjega števila ramp v naših gorah, sva s Profesorjem šla malo odkrivat. Iz (brezplačnega) parkirišča za pet avtomobilov v Podkužah pri mostu čez Savo Dolink sprva po makadamu, nato čez suho strugo in naprej po lovski potki nad Belim potokom do lovske koče nad slapovi Skočniki. Profesor, ki je še med vožnjo nekaj godrnjal glede zgodnje ure, se je vdal v usodo in na poti ni tečnaril. Potihoma se mi zdi, da mu je postalo celo všeč. Kakšno urico sva rabila do lovske koče, ki stoji na robu hude drevesne podrtije. Tudi na drobno hiško so padla velika drevesa, a je prav zanimivo, kako je poslopje iz brun udarce zdržalo, poškodovalo je le streho in to kar hudo.

Popotovanje čez kakih 150 m podrtih dreves je bilo razgibano in zahtevno, a je kar šlo. Na vrhu podrtije se svet spusti v grapo s skokom nižje doli. Prehod tam kaže rdeča pika na spodnjem delu ogromne skale, le kakih pet metrov nižje od skale je iz struge možno zlesti po bregu. Pa tudi še nižje doli in tudi na sotočju te grape s sosednjo. Ob skali najdeš pot, ki nato preči še sosednjo grapo. Stezica je že precej zdelana in zasuta, a jo oko kar nekako sledi. Kmalu pripelje pod imenitno previsno steno, kjer se obrne desno in nadaljuje navzgor po travnato zagruščenem žlebu. Precej strmo je, stezica se proti vrhu zgublja, a orientacija vseeno ni preveč težka. Greš pač po žlebu navzgor do konca, kjer se na drobcenem sedelcu levo vodoravno odcepi pot proti planini Smrajka. Zbledela rdeča pika in puščica pa kažeta naravnost navzgor po zatravljenem gozdnatem grebenu z redkimi skalami. Tudi ta je precej strm, poti skoraj ni, smer pa občasno kažejo rdeče pike na drevesih. Čez kakih 150 m višine pika na skali usmeri levo v strm in travnat žleb sredi macesnovega gozda.

Z optimizmom sva se odpravila po sledički, ki se je kmalu obrnila navzgor v travnato strmino. Od nekdaj nisem ljubitelj strmih trav, te pa so bile še v senci, zato mokre in niso prav zaupanja vredno držale stopov. Redki kamni, ki bi lahko služili kot oprijem, so bili le položeni v črno, mastno in seveda spolzko zemljino. Kot oprimki vsekakor niso držali nič. Profesor je nekaj sitnaril o toboganu, pa ga nisem imel za mar, saj sem imel sam s sabo dovolj opravka. Le takrat, ko je narava v že tako strme trave postavila še podrto drevo in je pred mano plezal čezenj, sem čisto mimogrede opazil, da so odtenki sivine na njegovi glavi nekoliko svetlejši kot takrat, ko sva zadnjič skakljala po lovskih stezah. Ampak to je bila v imenitnem živo zelenem okolju trave in macesnov najbrž samo optična prevara.

Tudi tega zagamanega žleba je bilo enkrat konec, nujna koncentracija je zahtevala svoje in precej zmahana sva prisopihala na ruševnat, celo na tem mestu nekoliko izpostavljen greben Krničnikov. Profesor je v svoj fotoaparat uplenil pravega kapitalnega gamsa, da so se meni, ki sem na rob prisopihal minuto kasneje kar sline cedile. Pa ni nič pomagalo, žival jo je že pobrisala preden sem jo videl v živo, najbrž jo je zmotilo moje glasno dihanje.

Z grebena se je videlo naprej proti Votlemu Slemenu, ki se ni zdel preveč daleč. Pa sva se zopet malo uštela. Pot vodi pretežno po levi strani grebena, kjer je gosto ruševje, porezano že precej časa nazaj. Vse skupaj je nekakšna stenica z naklonino recimo do 70 stopinj, po kateri poplezavaš skoraj izključno po vejah ruševja. In zdi se, kot da ni konca. Atomi energije so se kar cedili iz naju, ko sva po kakih dvesto višinskih metrih na le prišla na vršnji greben. Od tam je bilo še deset minut do Votlega Slemena z vpisno knjigo in majhnim zvončkom.

Ideja o vrnitvi po isti poti se nama je zdela težko izvedljiva, zato sva sestopila na Vrtaško planino. Prijazno je bilo malo poklepetati z oskrbnikom na Vrtaški, na dušek sem spil liter in pol vode na 2 litra tiste, ki sem jo popil med vzponom. Ostala bi še dlje, pa naju je nekoliko morila strma in ne najbolj prijetna pot v Mojstrano zato sva jo ucvrla dol. Kolikor so pač kolena dopuščala.

Ahh, da ne pozabim: še preden se je pot začela strmo spuščati, sva srečala fanta in punco. On je nosil majhen nahrbtniček, ona pa je imela oblekico s kratkimi rokavčki in še krajšim krilom, dolge noge in športne copate z modernimi, kratkimi nogavicami. Nahrbtnika najbrž ni rabila. Kakor koli že, še ena zanimiva značilnost našega visokogorja. Ali prosto po Mlakarju: Homo alpinus nudus.

j., dobro, dobro! Kar se tiče zadnjega odstavka, je pa tako, da tujci gledajo poti, ki jih kažejo aplikacije in gredo kamorkoli že. Kot bi šli na kopanje!

Vzpon po lovski na Votlo Sleme v mokri travi je v mojih oceh vecje tveganje kot ce gresta dva mlada na Vrtasko planino v lahki opremi in z malim ruzakom ki je po prostornini tam-tam z volumnom nahrbtnicka-brezrokavnika gorskih tekacev?
To trdim ker te poti pac poznam. Upam da sta mladca v redu.

Ja, Ločanka, imaš prav. Potem pa, kot pravi oskrbnik na Vrtaški planini, iščejo waterfall tam okrog koče na planini. In ker ga tam ni jo mahnejo dol po najkrajši poti do Peričnika, ki gre pod Lengarjevim Komnom v Črlovec. O tem, da gre za samo po sebi zahtevnejšo lovsko pot, ki je prvih dvajset metrov celo pozajlana, nižje doli pa še kar izpostavljena, v aplikaciji ne piše.

Če človek bil bi vedež, ne bil bi revež. Nekako tako velja za sobotno avanturo iz Belega potoka na Vrtaško Sleme, ki bi se na nekaterih mestih odvila rahlo drugače, če bi avanturist pred svojim podvigom prečital, kar so pred njim že zapisali ljubitelji teh pozabljenih koncev.

Bilo je v soboto, ko se mož zapelje z avtom do Mojstrane, tam ročno odloži svoj bicikel in ga priklene, da mu ga kakšen pridanič slučajno ne izmakne, ob kandelaber na kraju, kjer se pot z Vrtaške planine konča. Zatem se mimo Belce zapelje naprej do parkirišča ob nekdanjem železniškem mostu, od koder se smelo zagrize po stezi v dolino Belega potoka. Ko višinci pod gojzarji veselo padajo kot za stavo, si mož, zroč v Beli potok, beli glavo, kaj neki storiti, ako ne uspe ubosti tiste stezice, ki se nad Skočniki mimo podrte lovske koče pne čez Smolo (1789 m) do Votlega slemena. Akoprav je na zemljovidih prav lično začrtana, se v prirodi, ko ljudje že dolgo več ne vedo zanjo, izgubi nemalokdaj v tako silni gošči, da pohodnika, če ni baš vešč kretanja po divjem svetu in ne ve prav dosti, kako se tam stvari streže, pripelje ne tja, kamor se je bil izprva nameril, nego v nepovrat, iz katerega se more vrniti le po čudežu božjem. Če po prvih korakih uvidi, sklene umni mož, le toliko steze, kot je lanskega snega, jo raje mahne na Rutarski vršič, na katerem je stal že nemalokrat in ve, kako se pride do vrha.

In res, nad Skočniki se mož prebije čez potok do kraja, kjer je bila nekdaj hosta, zdaj pa debla leže kot zobotrebci razmetani vse naokrog in pod njimi podrtija, ki je nekoč čula na ime lovska koča. Baje se je gromozanski vihar pred časom šopiril, kako močne sape je. O stezi na tem žalostnem mestu zategadelj ni ne duha ne sluha, a sokolje oko (+2,5 diop.) prekaljenega in z vsemi žavbami podmazanega stezosledca vendarle zapazi, da tod ne more biti prvi, kajti pred njim se je očigledno čez debla nekaj kobalilo in pod njimi plazilo. Mož se ne da dva in pol krat prositi, nego se brž podviza storiti takisto. Motovili malo sem, malo tja, tupatam ponovi kakšno vajo, ko se nesrečnež zagozdi v lesenem labirintu, a na koncu se le prebije čez hostarski britof do kozje stečine, ki naj bi nekdaj bila lovska steza. Da se uveri, ali je korak zastavil prav, iz varžeta potegne mobilnega pametnjakoviča in poškili v, kot se dandanašnji pravi učeno, orijentacijsko aplikacijo, ki beleži žarke umetelnih satelitov, ki globoko v kozmosu kolobarijo okrog matere Zemlje in varno vodijo sem ter tja zrakoplove, zrakomlate, parnike, zepeline, avtomobile, rakete in druga sredstva potniškega in tovornega transporta. Če je verjeti aplikaciji, je mož zablodil s poti le kakih petdeset metrov previsoko. A nič ne de, si misli, če je res, kar pravi elektromehanika v roki, bo treba po načelu ZKP (zdrava kmečka pamet) pač za prav toliko metrov proti dolini. Prebije se še čez dva strma kuloarja Žlebnice in malo nižje stopi na precej izrazito stezico, o kateri ni več dvoma, da je prava. Še z nekaj desetmetrskimi popravki smeri v levo ali desno, za katere je nesebično poskrbela omenjena žepna električna aplikacija, se mož uspešno prebije do vrha Smole (1796 m), nadaljuje preko Votlega Slemena (2049 m) in triumfalno stopi na Vrtaško Sleme (2077 m). Majhen korak za hribolazništvo, velik za hribolazca!

Kaj pa zdaj? Blodenja po divjini in grizenja kolen ima mož vrh glave, zato se v lahnem drncu po lepo markirani poti spusti proti Mojstrani, tam ob kandelabru kot dvoživka (hribolazec in biciklist) zajaha kolo, z odmerjeno kadenco odpedalira po kolesarski stezi proti izhodišču in po devetih urah in pol zašpili čudovito avanturistično klobaso.

Krasna tura in krasen opis. Tako lepe in navihane besede si uporabil, da se je srce radostilo

Res lepo, in prav lepi posnetki! Se vidi, da si užival!