Na Vratca sem šla prvič pri svojih dvajsetih letih, ko ni bilo še nobenih jeklenic in praktično nič obiska. Še danes vem, šli sva s sošolko, gor sva še nekako prišli, dol si pa nisva upali, saj je vse drselo. Kar nekaj časa sva zbirali pogum, ampak nama kaj drugega kot vrnitev ni kazalo. No, drsi še danes, saj sva bila priča pohodniku, ki je vložil kar nekaj truda, da je uspel ponovno ujeti ravnotežje.
Najina pot je bila mešanica markiranih in nemarkirane poti. Štartala sva pred zapornico v Ravenski Kočni in se usmerila proti Slovenski poti na Ledine, a tam krenila desno na pot "umika žrela". Šla sva mimo odcepa poti v smeri Žrela, a je tudi ta zaprta. Pri koči se nisva ustavljala, z vrha Vratc pa sva nadaljevala še na sosednji vrh, saj sva malo prej tam opazila gamsa, ki pa prav dolgo ni čakal. Vračala pa sva se po lovski poti pod vrhom Špegovca, po kateri sva hodila že prejšnjič, samo tokrat v nasprotni smeri.
Razgledov najlepših na vrhu nisva imela, sva se pa tako izognila vročini, kar pa tudi ni slabo
.
Analizo ture pa sva opravila pri Planšarskem jezeru in ugotovila, da sva naredila cca 1000 m višincev, in da je to za najino bolj slabo kondicijo kar dobro
.