Vrh Dunje in Lipnik

Lepo je bilo.!!

...pa še bo...

Že ko sva se dobra štiri leta nazaj prvič povzpela na Lipnik iz kraja Chiout v dolini Dunje, sva vedela, da se bova v te konce še vrnila. Ker je enostavno prelepo. In v soboto sva šla spet… in hči z nama. Ker za te razglede je res škoda, da jih ne bi delila še s kom.

Tokrat smo začeli višje, na planini Poccet (kamor pripelje strma in ozka cesta iz kraja Pietratagliata), pa je za kratek dan, kakršni dnevi zdaj pač so, ostalo še ne preveč in ne premalo ampak ravno prav hoje, da smo v miru zaokrožili prek obeh vrhov, si na obeh privoščili počitek, se nagledali razgledov in si jih vtisnili v spomin… do naslednjič… .

Zlato žareči macesni, čarobna pot, prekrasni razgledi ...

https://tubojan.blogspot.si/2017/10/lipnik-monte-schenone-in-vrh-dunje-jof.html

Lipnik in Vrh Dunje...
Je Turbo napisal vse. Naj dodam le to, da pot iz planine Poccet do Lipnika ni težka in tudi dolga ne. Naprej proti Vrhu Dunje pa je najbolj siten sestop po strmih travah. Potka vodi tudi prečno, je malo daljša bolj prijetna in po njej smo se vračali. Krasno potepanje..

http://jelenkamenmajdag.blogspot.si/2017/11/lipnik-in-vrh-dunje-pravljica-zahodnih.html

Še nekaj fotk istega izleta. To potepanje bo verjetno aktualno še letos, ker večjih snežnih padavin še ni napovedanih. Do izhodišča tik pod planino Poccet vodi lepa, nekoliko ožja asfaltirana cesta.

Koordinate izhodišča ( Google Maps_Android ) za Malgo Poccet - 46°29'14.1"N / 13°19'20.8"E

Ah Dunja, "moja" Dunja...samotno, strmo, osamljeno in polno cekov, hehhe in ravno ta surovost, neobljudenost ji daje tisto nekaj, da se vračam in vračam...
Avto pustim pred začetkom 18 km ceste ( pojdite kdaj s kolesom, priporočam, doooolgo, dooolgo, a lepo) in se po poti 602 odpravim, prvo po strmi cesti, ki kar kmalu zavije v gozd in potem mimo parih hiš, ki še živijo, saj me preseneti prijazen deda iz okna, nato pa začne Dunja kazati svoj pravi obraz. Pot gre večino časa po samem robu gozda, kjer te glasna cesta opominja, da je civilizacija blizu, a se vseeno počutiš samega in majhnega.
Pot je do sedla Mincigos, kjer se pridruži pot 602a, uhojena, dobro markirana, sicer strma, a "težave" nastopijo, ko prideš iz gozda, na travnik, pri podrtem drevesu. Tu se markacije popolnoma izgubijo. Sama prečim travnik, a preveč v desno, nato gledam naprej, gledam dol, je kar pihalo za "tazadnjo", hehe, se vrnem in poizkusim kar naravnost, se mi je zdelo kot nek prehod?!!, vmes pa razmišljam, samo, da ne bo treba tu dol, samo, da vreme zdrži ( napovedane namreč popoldaneske nevihte?!!) in glej ga, zagledam rdečo piko, juhuuu, a težav še ni konec, saj se vaja do vrha še parkrat ponovi. Markacij kar ni, ali so zelo slabo vidne in tako me pred vršnim delom "potegne" v levo, izsekano rušje, seveda si rečem, super, ma to je znak, da sem prav, hehehe in kar naenkrat se iz desne priključi pot?!! in vidim, da sem obšla tako željen vrh, ehhehhe. Seveda, dam v rikverc in že stojim na vrhu Dunje, jupi. Malo si ogledujem pot naprej, a ker so tudi ta dan imeli oblaki glavno besedo, se ne zadržim dolgo, rahli spust, nato pravo uživaško prečenje, vse do vrha Lipnika, po dobro ohranjeni mulatijeri, ki se sicer pod vrhom rahlo zgubi, a težav ni.
Tu se, zaradi vremena odločim, da po isti ne bom sestopala ( plan je bil sestop po 602a) in je najbolj optimalna pot, meni sicer mukotrpna cesta, pot št. 601. Vmes še pokukam na planino Bieliga, ko prvič zagrmi in se moja odločitev hitro izkaže za več kot pravilno. Kratka malica pri vikendih, ki imajo res sanjsko lokacijo, nato do Chiout-a, kjer sem uspela ( hmm, sem se kar malo zamislila) "zašarmirati" šele 7 vozilo, ravno, ko je začelo deževati, heehehe. Bo očitno treba delati bolj na teh tehnikah, kot na izvedbi same ture, hehhehee
Tura izredno razgibana, malo moraš vključiti nosek, predvsem v vrhnjem delu, strma, samotna in tudi dolga, a te napolni za kar nekaj časa in ponudi ravo to, da te vleče nazaj.

Lepa tura in zanimiv zapis, kot vedno

Na zelo slabo označeno pot CAI 602 pod Vrhom Dunje je opozorila tudi palčka plezalčka pred nekaj meseci.
Alessio, akcija!!!!!!

Alessio akcija??? Kako predrzno,da ne rečem nesramno pozivati Alessija in nasploh markaciste na akcijo.
Markiranje ni samo barvanje markacij,je tudi saniranje poti po hudih nalivih,plazovih in podorih v stenah in to ni delo po Ljubljanskem barju,Prekmurski ravnici ali morda Vipavski dolini.To so ure in ure dela-prostovoljnega seveda,nevarnega... Alessija osebno dobro poznam,v zahodnih Julijcih sem ga največkrat srečal otovorjenega z krampom,lopato,motorno žago,torej v akciji.Saj se niti ne bi oglasil,če slučajno pred kaakimi desetimi leti ne bi pomagal markirat in čistit prav te steze,ki jo omenjaš,kot dokaz za to je tudi par Knafelčevih markacij vmes,dvomim da si jih opazil. Res,,najlažje je nekoga kritizirat,nič pa napravit niti sam zase,kaj šele za drugega.Samo nekaj mi zaupaj,koliko možicev si postavil po poti kjer nisi opazil markacij-zase,za povratek ali za bodoče planince,ki bodo imeli morda še večje težave z orientacijo kot mi? Za tako označevanje ni treba nosit niti barve,niti čopiča,material največkrat dobiš dostavljen na mesto kjer ga rabiš. Ne vem kaj bi ljudje še radi imeli,da se z parkirišča pa do cilja pobarva rdečo pa belo črto-bognedaj prekinjeno Danes se dobi toliko literature,pa na internetu,dobre zemljevide (tabacco za zahodne Julijce) kjer imaš vse,le malo časa si je treba vzeti in prečitati,naštudirati-skratka na turo se pripravit v pravem pomenu besede. Obstaja pa še ena rešitev-planinski vodnik,za vodenje v visokogorju v vseh razmerah in pri alpinističnih vzponih pa gorski vodnik.Mi imamo v svetu zelo cenjenih kar nekaj slednjih,toda to je že druga zgodba. Alessiju in prijateljem pa kapo dol,mislim da taki ekipi kot je Alessijeva se res ne spodobi pošiljati apela na akcijo in raje sam položi kakšen kamenček na kamenček. Večje veselje mi napravi majhen kamniti možic ob stezici kot srečanje brezglavodirjajočega planinca,ki tarna,da je slabo označena pot po kateri se pravkar vrača z vrha,po taisti. Lep planinski pozdrav pa srečno,Sly.

Sly, te svoje osebne frustracije v prihodnosti zadrži zase.
Alessiu in svim ostalim planincem pa lep pozdrav!

En zanimiv opis, lepa tura in slikce, ki vabijo, Bravo Rozi.

slucajno berem to temo tukaj, mislil sem da bo pod "juliske alpe", SLY zdravo kako si kaj? pripravili smo drve pri bivaku Mrzle Vode; se ne sekiram vec ko toliko ker kakor tudi pri nami v italij je ista muzika,("tutto è dovuto/ vse je dolžnost" - ce sem prav prevedel)kdo "opozarja " po navadih nic ne dela/pomaga v temu ( zahvalim se zmeraj za info ampak potem ker vprašam pomoc .... ni vec odgovora ali razpoložlijvost) , pocasi bomo to prostovolno delo nehali in poti bodo zacele se "stariti" z nama in izginiti tako da bo potem selekcija naredila svoje, tako da bo še lažje nas kritizirati ampak v prazno ; prav za prav pot 602 in 601 jo vzdržujejo nekateri clani CAI Pontebba/Tablja vsi over 60!

Alesio pozdravljen,hvala za podatek o zalogi drv pri meni najljubšem bivaku,sicer pa ga imam namen v kratkem obiskati in zalogo dopolnit,saj žaga in sekira sta na običajnem mestu,ane? Zadjič sva se srečala v Dunji pri kapelici Zacchi ko ste šli na pohod,jaz pa sem prišel iz Clapadorie kjer sem označil vstop v Vio Dogno.Sem bolj poredko na najlepšem koncu,malo zaradi zdravja,malo zaradi let,še zmeraj pa rad odvalim kakšen kamen ali vržem vejo z poti,ponesem kaj "pozabljenega"iz bivakov in napravi kakega možica... Kaj več bova rekla ob kavici v slaščičarni ob Monturi Lep pozdrav vaši celi ekipi,ne pozabit pozdravit g.Huberte in Adrijana,pa srečno.

zmenjeno, bom , hvala

Se v zadnjih petih minutah vožnje odločil, da grem na Lipnik in Vrh Dunje in ne naprej proti Karnijskim Alpam. Z avtom se pride do planine Malga Poccet, sodeč po vidnem so vsa drevesa od vetroloma že pospravli. Do vrha Lipnika sem uporabil za par kratkih snežišč cepin na južni strani pa je kopno. Z vrha Lipnika sem nadaljeval po grebenu na naslednji vrh tam pa se malo spustil dol do spodnje poti, kjer gre naprej na Vrh Dunje. Tud tu sem na severni strani uporabil cepin. Nazaj grede sem srečal še dva, sneg se je zmehčal, stopinje so narejene. Po daljšem počitku sestopim po označeni pot še na en vrh in nazaj po pohodni, cesti na planino. Lepi konci so, kot nekakešn raj nad Tabljo, Dunjo....priporočam v jeseni.