V nedeljo nas je naša planinska rožica popeljala po svojih domačih krajih. Končno na Šebrelje, prvič. Kako lepa planota, kot jo je s svojimi čudovitimi fotografijami in objavo iz 2017 predstavil Otiv! Pričakovale smo nekaj krajšega, a pomota, tura je bila kar obsežna. Iz Šebrelj smo šle v smeri Jagršč, a ne po običajni poti, delno proti slapu, čez vodo, mimo osamljene kmetije. Se mi zdi, da teh poti verjetno še domačini ne poznajo...tako vodičko imamo mi! Prišle smo do ostankov preko 500 let stare cerkvice v Jagrščah, razgledi nori. Ogledale smo si cerkev sv. Uršule in že nadaljevale v smeri Krnic. Videle smo tri domačije, tudi domačijo naše gostiteljice. A nadaljevale proti Idrijskim Krnicam, Rupi. Videle smo, kje je včasih bila šola, kakšno pot so šolarji dnevno opravili! Pa novo cerkev, pa ekološko kmetijo, kjer smo kupile nekaj domačih dobrot. Dekleta so zelo pohvalila domač sir, sigurno so tudi salame dobre, sem vse podarila. Domačini pridni, delavni, nič nerganja, delo in rezultati so vidni na vsakem koraku. Mladina na vasi pozdravlja, da jih je veselje srečat...Pred nami je bil še en vrh, Vrhovec oz. Lokvarski vrh, izreden razgledni. Videle smo od Matajurja, Krna, Kanjavca, špičko Triglava. Pa seveda Rodico, Črno prst, Kojco. Glavna Porezen in Blegoš, tudi Ratitovec, Košuto in proti Veliki planini. Že prej pa tudi Snežnik...Še obisk sorodnice, ki nas je postregla z domačimi dobrotami, od Šebreljskega želodca, do domače potice in zavitka...res super je bilo. Le še skok do cerkvice sv. Ivana, razgledi in slovo. Divje babe pa prihodnjič...ne gre vse, 21 km in 1100 višincev je kar dovolj ob vseh lepotah tega dne.