Končno je sledil čas za eno izmed veletur leta in v četrtek sva se s kolegom, sicer tudi uporabnikom portala, odpravila proti najvišji gori Severne Tirolske.
Spričo stresa v službi ponoči nisem zatisnil očesa, vendar dogovorjenega vzpona nisem želel prestavljati, zato sem se še v noči odpravil iz Innsbrucka proti Söldnu, od kjer sva se s kolegom zapeljala v Vent. V meglenem in mrzlem jutru sva se hitro povzpela do Breslauer Hütte, kjer sva že srečala prvo od skupin, ki se je zaradi neugodnih razmer vračala po odvrnitvi vzpona; takšnih je bilo še nekaj. Po dolgem vzponu po neprijetno zagruščeni dolini med Brochkogloma in Wildspitze sva v gosti megli prišla do izteka snežnega jezika, kjer naj bi naletela na vstop v ferato, srečala pa sva se z nekaj skupinami, ki so blodeč naokoli iskali pot po poledeneli krajini. Po zahtevnem vzponu po zaledeneli strmini, ki so ga dodatno motile moje težave z derezami na (sicer izvrstnih) novih čevljih, sva se vzpela do plezalne poti in po njej brez težav na Mitterkarjoch (3470 m).
Že ob plezanju ne posebej zahtevne ferate se je zjasnilo, na sedlu pa je začelo pripekati, razgledi so postajali odlični. Zaradi precej nenadejanih zadrževanj sva že relativno pozno krenila preko ledenika, kjer so vročina, višina in utrujenost zaradi neprespane noči zahtevali precej več napora od pričakovanega. Samo prečenje ledenika sicer ni posebej zahtevno, na njem je razmeroma malo ledeniških lukenj in le-te so precej očitne.
Pod skalnati vršnim grebenom Wildspitze sva se razvezala; vzpon do vrha z izjemo skoka tik pod njim ni posebej tehnično zahteven, so pa okoliščine in težak nahrbtnik naredile svoje in s precejšnjim naporom sem pristopil na dolgo želeni cilj.
Razgledi z vrha so bili neverjetni, minulo deževje je razčistilo nebo, tako da je bil ostanek na vrhu zasluženo dolg.
Osnovni namen je bil, da se vrneva preko severnega vrha Wildspitze po alternativni poti preko ledenika Rofenkar, vendar zaradi neugodne večerne napovedi (k sreči napačne), pozne ure in težav z derezami nisva tvegala in se hitro spustila preko ledenika, ferate in zdaj precej lažje razmehčane snežne strmine do koče, kamor sva prispela v večeru. Tam sva bila deležna huronsko velikih porcij, ki so izboljšale počutje, nato pa se odpravila nazaj v Vent, kamor sva prispela v temi. Kaj več moči kot za spanje v avtu ta dan nisem več imel.
Kot enodnevna tura je vzpon na Wildspitze, drugo najvišjo goro Avstrije, zahteven zalogaj. Tehnično ni pretirano težaven, vendar gre za dolgo in raznovrstno pot s skoraj 2000 m višinske razlike; tokrat so jo dodatno otežile subjetivne in objektivne okoliščine (vremenske razmere, ki so segale od dopoldanskega mraza, ledu in megle do popoldanske hude vročine, težave z derezami, zaradi katerih sem izgubil veliko energije, in neprespanost). Vse to je dodatno oplemenitilo dosežek in imenitni razgledi z vrha, ki jih omejuje le ukrivljenost Zemlje, so poplačali napor.
Čudovita tura v dobri družbi v zares lepem okolju med širnimi ledeniki Ötztalskih Alp.