Servis-Gorišek.com svetuje
http://www.gore-ljudje.net/novosti/55432/#19700101010000 Ker je fotr (ki je sedaj bolj pogosto na fotkah
) še vedno na dopustu, sem si kar jaz sposodila njegovo ime in bom napisala, kako sem preživela prvih deset mesecev.
Najprej tole. Naštete ture zahtevajo zelo dober (najboljši!) nahrbrnik, ki stane krepko čez 200 EUR in ne kakšno poceni "stvaritev" iz otroških trgovin, ki mi zagotovo ne bi bila všeč, nadalje primerno zaščito pred soncem (sončno kremo, klobuček ali strehico nad glavo, sončna očala itd.) in še na marsikaj je treba misliti, predno se odpravimo na turo.
Na zavarovane poti me še ne vleče in se mi ne zdijo primerne za mojo starost. Tudi drugje je (preverjeno!) zelo lepo.
Če ne veste, kam bi (še) šli na sprehod, je tukaj nekaj mojih predlogov – iz prve roke, kot se reče. Lubnik je bil, poleg dolinskih sprehodov, prvi hrib na katerem sem bila (seveda brez pomoči staršev nikoli ni šlo) že lanskega julija od cerkve sv. Tomaža. V istem mesecu, ko je bilo v dolini zelo vroče, je bilo lepo še na Joštu nad Kranjem, Blegošu in sosednjem Koprivniku, Žingarici, sredogorskemu vrhu severne karavanške verige, Debeli peči, ki jo najdete na gore-ljudje in na Koželjevi poti ob hladni Kamniški Bistrici. Avgusta ste lahko brali o Krniških skalah v Karnijskih Alpah in o slikoviti mulatjeri nad Baško grapo, bila pa sem tudi na Srednjem vrhu nad Završnico skozi Zagon, pri sv. Kolmanu, na vseh treh Golakih v Trnovskem gozdu, na Pršivcu in Sedmerih jezerih, Mačenskem vrhu nad Rožem, domačem Velikem Kozju in Kozjem vrhu (same koze na kupu!) nad Spodnjim Jezerskim. September je postregel z razgledi z Virnikovega Grintovca, prijetnim hladom Pokljuške soteske, domačo skalo v Sedovcih, Smolnikom nad Vranskim ter potepanju po Cresu in Lošinju o čemur ste že tudi lahko brali. Oktobra sem bila na Gomili, Jeterbenku, Grmadi nad Ortnekom, pri Kobiljem curku, velikem klinu z vponko pod Steno, Spodjem in Zgornjem Peričniku, v Blejskem Vintgarju, na Velikem Zvohu in Slemenovi špici. November je bil že bolj hladen, pa tudi kengurujčka sem se malo naveličala, zato me je moj športni voziček zapeljal po gozdnih cestah od Predaslja na Jermanco, iz Podkorna skozi Rateče na Tromejo (Peč) in na začetku decembra še iz Planice v Tamar. Enega od zadnjih dni starega leta sem preživela na s soncem obsijani Lisci. V dolini so takrat tavali v megli …
Novo leto je prineslo obilno snežno odejo, zato sem se znašla drugače. Sončna Primorska je vabila k slapu Veli Vir in k tistemu pod Trebešami, nadalje k zanimivemu naravnemu mostu in jami Skozno nad Šmihelom v Vipavski dolini, šla pa sem tudi preverit, če je ati v Planinskem vestniku dobro opisal Kraški rob. Za Marijo Snežno, jamo Ladrico nimam pripomb (beri: izgubili se nismo). Ker pa vendarle nisem želela ostati čisto brez belih opojnosti, sem ob toplejših dnevih izkoristila priložnost in (prvič v nahrbtniku) obiskala zanimivo kamnito mizo nad Žirmi, užila razgled izpred cerkve Svetih Treh Kraljev, obiskala Polhograjsko Grmado s Katarine in bila pri sv. Neži na Kumu. Februar je prinesel vzpon na čarovniško Slivnico iz Cerknice (kjer smo srečali matto
), Ratitovec s Prtovča (zimski bivak je zakon!) in snežne radosti nad koroškim Rožem. V sredogorju je marca že pela pomlad. Polhograjska Gora, »Trenta« nad Belim potokom, Šmarna Gora z Grmado, zelo lepi slapovi v Peklu, Rašica in »dvakratni« Iški Vintgar so bili moji izleti v tem mesecu. April se je začel s Korošaškimi slapovi in Kamniškim vrhom, nadaljeval z zelo lepim vzponom na Javorjev vrh preko Škrbine in Slaparjeve gore. Nato je sledil Tošč, spodaj opisani izlet iz te objave, Porezen s Petrovega Brda, Čemšeniška planina iz vasi Jesenovo, kjer je bila oskrbnica koče zelo prijazna in mi je zastonj segrela vodo za moje kosilo in podarila še sladico, Koški slapovi pri Višnji Gori, Obolno, Pasja ravan, Sivka, za konec pa še Lepenatka in Veliki Roga(te)c, ki mu lahko rečemo tudi Mrtvi menih. Mesec ljubezni se je začel s prvomajskim pohodom do cervice sv. Lovrenca nad domačim Lokavcem, kjer se je Clusijev svišč ravno takrat najlepše razcvetel. Po pripovedovanju babice je moj ati zmogel celoten prvomajski vzpon iz doline do Lovrenca (petsto višinskih metrov) pri šttirinajstih mesecih na svojih nogah. Sicer počasi in s pomočjo rok odraslih, a nositi se ni pustil. Zna biti, da so bili to že prvi zametki trme. Sicer pa … Kako že gre pregovor o jabolku in drevesu?
Fajn se imejte
Julija