Včeraj, 17.04.2019. Sem šel, tako malo na pokušino. Smuči sem nesel še po snežnih jezikih tja do okrog 1400 m (kjer se najgostejše ruševje neha). Nadaljeval sem s srenači, ki so bili zaradi redkih senčnih leg večinoma nepotrebni in celo odveč, tam, kjer pa je bilo strmo in pomrznjeno, bi bilo pa brez njih zoprno. Zadnjih 200 ali 300 višincev pod dolinico Za Cmirom je čisto nov plaz prekril smučine, ki so jih predhodniki urezali dan prej.
Prebijanje v cik cakih čez plazovino in po drsečih ravnih delih med nanešenim snegom je bilo izčrpljuječe, vroče sonce je prispevalo svoje. S Cmira se je enkrat ali dvakrat vsul manjši plaz, kar je povsem drugače od dneva prej, ko je skupinica turnih smučarjev poročala o stalni plazovih, ki so leteli preko te stene. Le enkrat kasneje, že pri spustu, sem nekje iz doline Vrat zaslišal močno grmenje, ki je trajalo vsaj minuto.
V dolinici Za Cmirom, na okrog 2100 m sem vzpon zaključil. V tem, ta dan osamljenem koncu sveta, sem za kakšnih 10 minut posedel. V najčistejši tišini, celo brez vetra, takšni, kot jo človek doživi le redko. Le sem ter tja se je slišal kakšen oddaljen čivk kdovekaterega ptiča.
Smuka ni bila ravno idealna. Po plazovini pod Cmirom seveda ni šlo, pod ostenji Vrbanovih špic sta se menjavala skorja in ponekod trd sneg. Še najbolje je bilo na osrednjih, osončenih legah z rahlo skorjo in pretežno ojuženim in predelanim smegom, ki je na trenutke nudil možnosti lepih zavojev. Po snežnih jezikih, z občasnimi kamnitimi bombicami sem pritelovadil do približno 1300m, nato pa še pol ure peš do avta.
Snega nad 2000m je v Julijcih še ogromno, prava zima. Za brezskrbno smuko je po mojih občutkih malo premalo predelan, kar se bo v naslednjih dneh zanesljivo spremenilo. Po tem pa ga bo seveda tudi v teh višinah začelo pobirati.
Bil je lep dan!