Rozka iz Tam na Meji in jeseni, jaz pa iz Rezije oz. cerkvice Sv, Ane in spomladi.
Bilo je nekje v začetku junija. Ker sem imel obveznosti, pišem sedaj poročila za nazaj.
Zjutraj se čez Rateče, Trbiž in po Kanalski dolini zapeljem do odcepa za Rezijo(kraj Resiutta), zavijem proti njej nato pa po kake pet, šest km vožnje sledim odcepu za Učjo(Uccea). Cesta je ozka, sicer asfaltirana a se do Krnice(Sella Carnizza) vije v kar malo neprijetnih ovinkih. Poleg tega je bila še uradno zaprta. Tu lahko napišem, da se vozim po zaprtih cestah v tujini, da bi to pisal za slovenske bi reskiral, da bom dobil kako položnico na dom (glede na izkušnjo tistega, ki je taboril na Rjavini)
Iz Krnice se odcepi kratek a na sredi malo zoprno blaten makadam do Sv. Ane. Tam parkiram. Cerkvica je bila odprta ker so ravno pripravljali za neko 'festo', ki naj bi bila ob 11h, kot sta mi prijazen gospod in gospa povedala. Tako si jo ogledam.
Potem se ozrem proti hribu in vidim še kar dosti snega. Hmmm.
No, na začetku poti srečam Italijana, ki ravno prihaja dol. Pravi, da na poti sicer je še nekaj snega, da pa je prehodno. Tako nadaljujem. višje prečim nekaj snežišč(ki jih sedaj gotovo ni več) in razen majhnih orientacijskih, res ni bilo kakih drugih težav. Potem pa pot pride pred strmo grapo, vso še v snegu. Kaj pa sedaj? Nič, do sedla oz Bocc. Zaiavor ni bilo več daleč in že prej sem se malo poigraval z mislijo, da bi spet malo brezpotno zabluzil.
Torej grem malo nazaj in v breg, kar strmo je bilo, palice so pomagale. Višje pridem zopet na markirano pot, ki torej po tisti grapi zavije za 180 stopinj. Z mano so bil še neki Italijani, ki so na sedlu še malo postali, jaz pa kar naprej na vrh.
Markirana pot do sedla(seveda brez mučnega obhoda grape kadar je pod snegom) niti ni tako strma, od tu do vrha pa se pot kar konkretno dvigne in je zadnje cca. pol ure kar naporna. Napor je poplačan z razgledom na Julijce(Montaž npr.), del Karnijcev, vidita se tudi oba grebena, ki sem ju že prehodil(Lanež-Karman in pa Stolov Greben, ki je dobesedno pred nosom). Na našo stran se potem vidi Matajur, posoške gore, Krn,... Ja, Kanin seveda je tudi dobesedno pred nosom! No, tu se lepo vidi od kod mu ime(canino - kužek po italijansko). Kar poglejte Rozkino enajsto sliko: smrček, glava z učki in uhljem, nato pa hrbet in dol viseče tačke. Kot kužek, ki leži na trebuščku!
Na vrh pridejo tudi Italijani, tudi gor so že bili eni pa še srečal sem ene ki so šli dol. Vrh zgleda ni tako zelo osamljen kot sem zasledil info na summitpostu. Po nasvetu od tam pa se odpravim še malo naprej od vrha po grebenu do sosednejega vrha, ki je pravzaprav višji in pravi vrh Zajavor. Iz njega se fantastično vidi nadaljevanje grebena Muzcev, ki pa je žal rezerviran za alpiniste(morda izziv za Juša in pipi navezo
). Potem se odpravim nazaj k uradnemu vrhu in počasi nazaj k sedlu. Tako kot Rozika, tudi jaz nadaljujem naprej od sedla po grebenu do Nižjega vrha(Nisciuarh - kot že rečeno v prejšnjem zapisu, imajo italijani res smisel za poitaljančevanje naših imen in ta je ena od fenomenalnejših - le kateri Italijan je ob tem prevajanju doživel ne nižji ampak kar zelo visok vrhunec
).
Greben proti Nižjemu vrhu se je meni osebno zdel kar zoprn. Tehnično, razen morda na enem mestu(strm spust dol in skoraj plezalni spet gor), ni zahteven, je pa treba paziti na korak saj trave skrivajo pod sabo skale in hop že je tu kak izvin. Rdeče pike, ki naj bi označevale greben so zelooo sporadične. Ok, na grebenu nimaš kaj dosti faliti, druga muzika pa je ko prideš v gozd. Tam sem se začel kar izgubljati, malo je bilo pik pa so spet izginile oz. sem jih zgrešil. Pojavile so se nato spet tik pred nekim sicer nerazglednim vrhom(ne vem točno ali je to Nižji vrh?) potem pa so spet izginile. Hoja in iskanje prehodov po gozdu je bilo kar mučno, no potem pa so se začele nekake rumeno-rdeče (če se prav spomnim) markacije. Te so bile mnogo bolj dosledne, čeprav tudi ne čisto. Nekako sem se po njih prebil do planine Nižji vrh in zavetišča. Tam sem pomalical nato pa je po gozdni cesti še kako slabo uro do Sv. Ane in avta. Avto oz. cerkvica svete Ane sta se na poti na Zajavor in še del grebena kar skoraj stalno videla.
Nato se zapeljem na Učjo. Do tam je cesta še ožja in srečanje oteženo. Prispem na Učjo in na našo stran, v Žago in naprej v Bovec. Ker so bile zadnjič obložene, popečene bagetke v Plec cafeju dobre si jih spet proviščim in seveda zalijem s pivom. Tudi sladoled malo naprej je še bil odprt. Nato pa spet čez Predel in Trbiž nazaj domov.
Še en lep izlet v naše zamejstvo!