Kako lep dan bo, se je včeraj kazalo že v jutranjih urah med vožnjo. Poglede so s ceste zvabljali prvi sončni žarki, ki so barvali konice vrhov Julijcev. Oblečeni v belo imajo še poseben čar in ob tako lepem jutru si lahko samo vsake toliko zamrmraš »noro lep dan bo«. Potrditev o pravilnosti misli, se je kazala na vsakem metru do Zajzere, vedno več snega, vse naokrog prava zimska idila.
Prvotni namen je bilo krpljanje po zajzerskih prostranstvih, vendar ga je hitro zamenjala želja po razgledovanju z višine in ker je koča Grego na takšni lokaciji, da se že v dolini vidiš kako sediš na soncu in občuduješ stene Montaža, Viša, Nabojsa… ni bilo treba dolgo razmišljati. Pot so dodatno utrdili vojaki, ki so se ravno včeraj tam urili v turnem smučanju in krpljanju, pa najbrž še čem. Zato se je dalo hoditi brez krpelj, se je pa še vseeno sem ter tja ugreznilo do kolen in čez. Ampak to le popestri dogajanje na poti. Koča je bila še globoko v snegu, najbrž je zato tudi zaprta. Tam nekje spodaj so tudi klopce, zato je bilo za martinčkanje na soncu potrebno najprej nekaj improvizacije, potem pa je sledil le še užitek…
Preden se zapletem v podrobno opisovanje teh užitkov, je bolje napisati kakšno besedo o razmerah, čeprav bi bila oznaka »zimske« najbrž dovolj. Shojeno je, zaradi toplega dne je bilo ravno prav ojuženo za prijetno hojo brez pripomočkov, sneg seže vse do markacij (na drevju)… zaradi jasne noči je zagotovo tudi kaj pomrznilo, če bodo pa padavine, bo že te dni vse drugače.
Skratka, Zajzera je vedno lepa in jo je vedno težko prehitro zapustiti, zato si je bilo ob povratku še vseeno potrebno privoščiti malo krpljanja, angelčkov in podobnega…. mavžanje pa ni uspelo.