Danes je žena imela opravke na Jesenicah, sam pa sem to izkoristil, da sem šel končno pogledati Žakljev bivak. Že sama pot do bivaka je neverjetno urejena, skoraj vseskozi "obzidana" z vejami in hlodi, da se res ne moreš izgubiti. Vedel sem, da dostop na skalo ni kar tako, vendar me je zahtevnost in izpostavljenost kar presenetila (še posebej prva škrbina, preko katere ni mostička; če imaš kratke noge, ne moreš z lahkoto stopiti čez in moraš reskirati, da se boš ujel na drugi strani; zanima me, če bo ta del Lojz še kaj dodatno zavaroval; res se ne moreš načuditi, kako je Lojz vse to gor spravil in potem tam sestavil). Pred časom, ko smo z družino Lojza srečali na Jerebikovcu, je omenil, da je možno od bivaka priti na Mežaklo. In res je Lojz po skali od bivaka navzgor speljal pravo malo ferato, ki je v prvih parih metrih zelo zahtevna in izpostavljena. Zato sem poskusil. Ko se zajle po kakšnih 20 višinskih metrih končajo, pa se je nato potrebno vzpenjati po kar zahtevnem brezpotju. Najprej po skalnem grebenu, nato pa po zares strmem gozdu, kjer je potrebno prečiti v levo in se nato vzpeti do gozdne ceste. Če ne bi imel gps s topografsko karto, s pomočjo katere sem lahko vsekozi preverjal, kje je najugodnejši naklon in kje bom prišel na gozdno cesto na Mežakli, se tega ne bi šel. Ko sem prišel na cesto se je avanturistični del končal, skočil sem na Planski vrh in mimo naravnega mostu do Škrbine, nato pa preko Zakopa v dolino.