Malo bo dolgo o včerajšnji (17.2.) turi…
V Zaplano se ponavadi ali kar pripelje ali pa se jo "naskakuje" iz vrhniške smeri prek Planine nad Vrhniko ali Starega malna. Tokrat sem ubral krožno pot iz Logatca, ki bi jo lahko poimenovali tudi "pot vojaške zgodovine", saj zares pokriva različna zgodovinska obdobja. No, morda logaški in vrhniški turistični delavci vendarle staknejo glave, dodajo še nekaj tabel in že obstoječe "sestavine" integrirajo v skupen produkt.
Iz središča Logatca je najprej bilo treba priti do izhodišča rimskega zidu v Cesarskem Vrhu.
Po glavni cesti proti Vrhniki je nekoliko samomorilsko, zato sem šel rahlo naokoli čez divjino po drugi strani proge. Vojaškozgodovinski del se začne že, ko na severnem robu Logatca dosežemo Staro cesto, opazimo tablo (že iz Posočja mi je znano, da zna fundacijo Pot miru pripraviti zelo informativne table) in ostanek železniškega nasipa iz časa 1. sv. vojne, ko so za oskrbo soške fronte hoteli zgraditi progo proti Godoviču. Kar primerno za zapolniti čas, ko so bližnje zapornice spuščene zaradi križanj dolgih tovornih vlakov. Ko se vendarle dvignejo, se odpravim po t.i. tankovski cesti še iz časov JNA, ki bi sicer pripeljala do še danes aktivne vojašnice Ivana Cankarja južno od Vrhnike. Za zadnjo hišo se asfalt prelevi v makadam, že kar kmalu zatem pa skrenem levo na gozdno pot skozi divjino proti severu. Tu je zelo dobrodošla navigacija maPZS, ki je odprt tudi za “3rd party” ponudnike in ima torej vrisano tudi
Jakobovo pot, torej slovensko “podružnico” slovitega severnošpanskega Camina. In če smo že pri vojaški zgodovini, Španci tako zelo častijo sv. Jakoba zaradi legende, ker naj bi jim izdatno pomagal v bojih proti Mavrom. Resnici na ljubo ta Jakobova pot je markirana z rumenimi puščicami, vendar samo v nasprotno smer. Kakorkoli že, na srečo ni prišlo do bližnjih srečanj z morebiti predčasno zbujenimi medvedi in tako sčasoma prispem do nekih zametkov civilizacije v Cesarskem Vrhu, kjer po nadvozu prečkam progo, nato nivojsko še “staro” cesto med Vrhniko in Logatcem (potrebna je pazljivost, ker preglednost ni najboljša), na drugi strani pa me najprej pričaka spomenik (vsaj zastavo se zagotovo vidi tudi s ceste) dvema padlima vojakoma v osamosvojitveni vojni in obenem spopadu, kjer so teritorialci uspeli zaustaviti tankovski prodor.
Po uhojeni potki od tega spomenika pa hitro pridemo na začetek tematske poti ob rimskem zidu Claustra Alpium Iuliarum oz “Ajdovskega zidu”. Sami poti ni težko slediti, ob njej je tudi nekaj trijezičnih tabel v slovenščini, hrvaščini in angleščini, poleg tega so na številnih drevesih še table z njihovimi slovenskimi in latinskimi imeni. Tudi temelji zida so dokaj dobro ohranjeni in jim je zlahka mogoče slediti, ponekod lahko opazimo še temelje obrambnih stolpov. Da bo spekter vojaškozgodovinskih “artefaktov” popolnejši, nekje na poti na vsem lepem naletimo še na zapornico in tablo, da gre za okoliš posebnega vojaškega pomena, torej neke vrste še aktiven vojaški objekt Slovenske vojske in verjetno še prej JNA. Google Maps pravi, da je tam “Zaplana Rocket Base”, torej raketno oporišče Zaplana. No, tik pred zapornico se tematska pot znova odcepi s ceste na gozdno pot, mimo temeljev še enega stolpa in se nato ob tabli o rimskih vojakih konča na cesti. Mmg., recimo da tematska pot z branjem tabel vred traja v eno smer (navzgor) ok. 40 minut.
Tam nas še zadnji tematski kažipot te poto usmeri proti “gostišču”. Verjetno je s tem mišljena gostilna Mesec, ki je očitno tam že prava institucija. Mmg., na gostilni je visel napis, da je zaprta do 22.2. Na parkirišču pred gostilno pa najdemo tudi tablo o okoliških zanimivostih. Če se že gremo tematsko pot o vojaški zgodovini, potem je edini logični podaljšek “Pot po Rupnikovi liniji”, kot je tudi označena na OpenStreetMap. Si predstavljate ironijo. Najprej hodimo ob ostankih zidu, ki je Rimski imperij branil pred napadi barbarov z vzhoda, nadaljujemo pa po ostankih obrambne linije, ki bi morala braniti ozemlje pred invazijo ponosnih naslednikov Rimljanov iz obratne smeri…
Po okupaciji so sicer Italijani na “svojem” ozemlju načrtno uničevali vse bunkerje (menda niso verjeli v dolgost španovije z Nemci, ki bi utegnili kdaj v prihodnosti uporabiti bunkerje proti njim), iz neznanih razlogov pa so na območju Zaplane prizanesli štirim. No, ne čisto, potrgali so jim železne strelne line, s tem pa so konec koncev, kot bomo videli, “oskubljeni” bunkerji dobili prav zanimiv izgled. In vse štiri preživele bunkerje povezuje tematska pot med vzhodnim in zahodnim delom Prezida (glavni zaselek Zaplane) čez Marinčev grič. Tudi če nas bunkerji ne zanimajo, je ta pot skoraj obvezna že zaradi razgledov, ob njej je nekaj klopc in tudi energetskih točk (kakšni vplivi najbolj znanega Zaplančana Janeza Drnovška?), človek bi celo posumil, da so projektantom linije pri umeščanju objektov svetovali kar bioenergetiki… Da dosežemo to pot, moramo že malo pred gostilno Mesec z glavne ceste zaviti desno (kažipot za “Razgledni stolp”, verjetno je mišljen tisti na Planini nad Vrhniko), že kmalu pa s ceste skrenemo levo na pot, kjer nas začno usmerjati oznake Rupnikove linije. Najprej se še vzpenjamo ob ostankih rimskega zidu, nekje na polovici vzpona je tabla o sami Rupnikovi liniji. Ko dosežemo greben, verjetno najvišjo točko te tematske poti, nas pričaka tabla na mestu enega od porušenih vmesnih tipskih objektov, pri tem so morali biti tako temeljiti, da ni ostalo nobenih vidnih ostankov, sem pa namesto tega ravno v okolici videl kar dosti teloha. Mmg., dvojezične table se mi zdijo precej bolje zasnovane kot tiste v okolici Gorenje vasi. Ko nadaljujemo po od tu dalje tudi planinski in vojaški poti, dospemo do roba travnika, kjer nas pričaka prvi ohranjeni bunker, ki je ravno zaradi lege najbolj “instagramabilen” in se ga opazi tudi iz Prezida. Ker trava še ne raste, sem poiskal “luknje” v ograji in ga poslikal res z vseh možnih perspektiv, kot v vse druge, je tudi vanj mogoče vstopiti na lastno odgovornost, pri čemer niti ne potrebujemo baterije. Malo naprej je počivališče in razgledna točka po okolici, “rozeto” s smermi pa že nekoliko razjeda zob časa. Ko nadaljujemo po gozdnem robu in se glavna pot obrne levo, bomo v gozdu opazili novo tablo o delovanju obrambnega sistema in v bližini v gozdu dva bunkerja, enega desno in drugega levo. Notranjost desnega (v komentarjih slik št. 2) je bila zelo blatna, tako, da sem si jo ogledal zgolj skozi lino, pri levem (tretjem) pa je bilo moč iti tudi noter. Ko nadaljuejemo, bomo hitro opazili še četrti bunker s tablo o gradnji. V notranjosti tega bunkerja sem se vendarle toliko opogumil, da sem se povzpel po “lestvi” (vzidanih klinih) in pokukal še skozi oskubljene opazovalne line v stolpiču. Pot nas nato pripelje do glavne ceste in Napoleonovega vodnjaka, domnevno zgrajenega za potrebe francoske (Napoleonove) vojske, ko je zasedla Ljubljano. Če bi se kdo rad pripeljal v Zaplano samo zaradi Rupnikove linije, je poleg tega vodnjaka na voljo še prostor, kjer je mogoče parkirati, na njem pa še tabla o živosrebrni poti (včasih je tod mimo vodila edina cesta do Idrije, živo srebro pa se je mdr. uporabljalo tudi kot čistilo topovskih cevi). Sama tematska pot pa ob raziskovanju bunkerjev kar hitro vzame tudi uro in pol časa.
Sledi še povratek do Logatca po markirani planinski poti, kar se kasneje ob preučevanju zemljevidov izkaže za napako, ker gre kar precej naokoli glede na neuradne alternative direktno iz Prezida. Najprej kar po asfaltirani cesti, dokler markacije ne usmerijo ostro levo in po makadamskih gozdnih poteh. No, ko se uradna pot priključi neuradni direktni iz Prezida in bi bilo treba zaviti desno, opazim še tablo za Jezerc, zato raje zavijem levo in kmalu res sledi razgledna ploščad na to visoko šotno barje in nekaj enojezičnih informativnih tabel, ki razložijo proces naravnega “umiranja” jezera. Dokaj zanimiva zadeva, ki pa bo najbrž premalo spektakularna za “lovce na všečke”. Poleg te ploščadi poiščem še eno dostopno pot proti robu, seveda ne preblizu, da ujamem “jezero” še iz drugih perspektiv, izkaže pa se, da se edino z razgledne ploščadi vidi tudi preostalo vodno površino. No, če kdo pride naravnost iz Prezida, ga lahko to pritegne že pred razgledno ploščadjo, pa tudi sicer marsikdo ne bere “dolgoveznih” inf. tabel, zato ob robu ne bi škodila še kakšna dodatna opozorilna tabla o nevarnosti hoje po “živem blatu”.
Od Jezerca pa nazaj na uradno pot, ki se priključi kar na glavno cesto med Rovtami in Logatcem, k sreči se že po kakšnih 200 metrih (brez pločnika ipd.) odcepi desno na kolovoze pribl. vzporedno s to cesto. Sedaj že povsem ravninska pot se od tu kar vleče in vleče, pa še kmetje so začeli gnojiti površine ob njej. Končno prispemo do Logatca oz. “predmestje” Naklo. In vojaškozgodovinsko končamo, s čimer se je pot tudi začela, torej s progo iz 1. sv. vojne proti Godoviču. Kajti na lepem se na desni pokaže nekdanji železniški predor, z naše strani lepo označeno kot peš/kolesarska pot, z druge pa, da je prehod prepovedan. No, slednje je kar razumljivo, ko sem ga namreč nevede ilegalno prečkal, se izkaže, da je po sredini speljan ozek in kar globok odvodnjevalni kanal, prečno pa ga sekajo plitvejši kanalčki. Skratka, če ne bi bilo pomoči dnevne svetlobe in če ne bi pazil na vsak korak, bi se človek kaj hitro spotaknil, če ne še kaj hujšega. Naknadna “arheološka raziskovanja” prek Google Streetviewa in njegovega “časovnega stroja” razkrijejo, da bi tabla o prepovedi morala biti tudi na drugi strani, vendar jo je nekdo najverjetneje kar samovoljno odstranil. Še leta 2013 pa je tunel moral biti z obeh strani dobesedno zasut. Na drugi strani je razstavljena še ozkotirna lokomotiva “Mašinka”, moje ajznponarsko oko hitro opazi nekaj sumljivega in tabla zraven kmalu potrdi, da gre zgolj za repliko. No, če občinski “očetje” res ne želijo plezanja po “lokomotivi”, naj to še jasno izrazijo z dodatno tablo tik ob njej, ker tistega “dolgovezenja” marsikdo ne prebere.
Tako, krožna pot je “zašpiljena”, trajala je okoli 4 ure in pol, če naj verjamem odometriji (števcu korakov na uri), pa naj bi bila dolga ok. 18 km. Za zaokroženje vojaškozgodovinskega spektra bi se ob aktivnejšem iskanju zagotovo našel še kak partizanski spomenik, ob logaški župni cerkvi je bil opažen spomenik žrtvam povojnih pobojev, nekje okoli Cesarskega Vrha pa je menda bilo tudi povojno morišče…