»K al pr« Matevžu, peljemo, gledamo in parkiramo, v prelepi Trenti, med Sočo in Logom. Pridruži se še naša »mama« skupine in že grizemo kolena, švinglamo po opisu in prepričani smo, da hodimo več kot prav
. V ključih, ob grapi in ja, do tu je bilo vse ok, potem razpotje, gremo v desno, do razbite grape, polne snega in podrtega drevja, a nas ne zavede, zato gremo nazaj, v levo in na prvo ramo, kar direkt, kot v opisu. Sledimo, hmm, stečinam, tu in tam požaganim deblom, sama pa se poleg vseh teh opravil še borim s sabo in drsečim listjem, ma nalog za cel nahrbtnik
. Smo vedno višje in ko stopimo za tren iz gozda, je na naši desni podor, naš cilj pa precej bolj desno in ugotovimo, da smo pri napačni grapi in na napačni rami, hmmm
. Sem že videla, kako bi pasalo sončenje ob Soči, s pivom za ohlajanje, a se moja so-uživača sploh nista zmenila za moja sanjarjenja
in smo strumno, seveda brezkompromisno, prečili nad podorom, ter čez siten prehod, nato prečka v desno in že smo kjer bi morali biti
. Prva malica danes, nato stopimo v svet trentarskih strmin in vrtoglavih globin in ker smo začetek začinili po svoje, je bil strm, a ker ima najin vodnik odličen smisel za prehode
, smo višje ulovili stezico in je bila hoja kar bolj prijazna. Kmalu smo pod stenami, mimo dveh plezalnih smeri, nato oranžne pike in jaaaaa, Velika vrata, mi smo tu!!! Wauuu, kako nor svet, sploh pogled na drugo stran, pa na levo, in desno, kamor je meni uhajal delček očesa. Mi2 se opremiva, »mama A.« se odloči braniti Vrata, in že prečiva melišče, ter v grapo. Po grapi je šlo ok, sicer sama brez varovanja ne bi nadaljevala, a zame se težave začnejo, ko je grape konec, madona, sem mislila, da je «Srebernjakov Česen hud«, ma tele trentarske travice ti kar pospešijo, oz. ustavijo bitje
. Gor sem grabila, kljub štriku, vso zelenjavo, vso cvetje, po redkem ruševeju kar skakala od veselja in koončno, bila na vrhu Zapotoškega vrha
. Se razgledujeva, vse imaš na dlani, slikneva moje velike oči in ja, sledil je spust, sestop, oz. jok in stok, čez absurdno strmino, sploh nisem vedela, kako naj se lotim sestopa, s štrikcem bo treba priti na »ti«. Nekako se spravim čez, je pa trajalo, hahha in je grapa pravi balzam, še dva skokca in že se na položnem terenu objemam s preprogami cvetja. Sva potem ugotovila, da bi lahko šla po polički višje in se ognila skokcema, a sva si, kot že ničkolikokrat začinila pristop, pa še gledala sva možicla na desni, pri vzponu
. Zaslužena malica in že se poslovimo od prečudovitega sveta. Sestop poteka brez težav in kmalu smo v gozdu, kjer najdemo odličen prehod in ker je moj "pilot" zapadel v meditativno stanje, sem samo sledila mojima so-uživačema. Glavno »sestop-besedo« je prevzela »mama« in čisto resno vzela »po rami«, saj smo šli diretisima navzdol. Zdaj o stranskih levih, desnih stečinah, stezicah, ne bi, saj ji je kar nekaj. Mi smo naleteli na oranžen križ, ter piko in kar nadaljevali po rami, in nižje prišli na res izrazito stezo, ter ji sledili v desno in ja, pripeljala je do začetne jutranje variante, kjer smo obrnili v levo
. Kmalu pri avtu in polovični skok v ledeno Sočo, direkt nad nami pa Velika vrata in Zapotoški vrh.
Še ena imenitna tura, v trentarskem svetu, kjer prevladujeta samota in strmooo, zahtevna turca, saj gre za čisto brezpotje in te odžagane veje zavedejo, saj je tudi ta naša, leva varianta prehodna in požagana in kljub opisu, smo šli po svoje, a se nam je izšlo. Vzpon na Zapotoški vrh, ali bolje, gre za plezarijo, kjer je vršni del res izpostavljen in vsekakor priporočam vrv.
Za nami je minil še en dan, poln branja švinglcev, velikih oči, straha ( beri: mojega
), hkrati pa občutek hvaležnosti, da lahko vse to doživiš in deliš s prijatelji na turci…neprecenljivo