Očitno je ta Zob še mlečen, saj se ime ob višini pojavlja šele na novejših planinskih zemljevidih. Prej je bil neimenovani vrh vzhodnega grebena Kanjavca, ki je bil bolj v domeni plezalcev. Od daleč na videz lep monolit, ne kaže šibkih točk pristopa, za šodrovce je uporabna edino grebenska varianta s Kanjavca.
Včeraj sem ga obiskal nenačrtno po planiranem obisku Kanjavca in je bil z izhodiščem v Krmi bolj kondicijske narave. Dan je bil vremensko zelo ugoden, sonce, ki ni bilo moteče, me je prvič obsijalo šele na začetku velske doline, čeprav sem štartal šele ob pol osmih.
Ker sem bil za v hribe dokaj pozen, je bilo parkirišče v Krmi kar polno, saj je Triglav brez stolpa močno atraktiven.
Do Malega polja, kjer sem skrenil levo, je šlo kar precej Triglavcev, proti Bohinjskim vratcem, Vodnikovemu domu, ter po Velski dolini, pa nisem prehitel nikogar več.
Po mlačnem čaju v koči, takoj nadaljujem po zgornji poti, da čez Velo polje ne izgubljam višine. Do priključka spodnje poti je steza pretirano izsekana, višje po Velski dolini, pa bi bil ob močni rosi moker do ramen. Ker sem to pot prehodil že večkrat, tudi nisem šel prav do prelaza Dolič ampak sem jo ubrisal naravnost v strmino prodi Hribaricam.
Ko sem dosegel vrh, obzorje zaradi meglic ni bilo več tako čisto kot zjutraj, pred sabo pa sem imel še pol dneva, sem se po grebenu namenil proti mojemu vrhu. Grebenček je ves čas enostaven, ustavil sem se šele na vrhu meter nižjega predvrha, kjer sem odložil palice. Spust v škrbino je še dokaj enostaven, v škrbini pa težko prehodni nestabilni roglji, ki jih je bilo treba preplezat z največjo pozornostjo. Sicer kratka plezarija na vrh Zoba je bila za odtenek lažja. Na vrhu je sidrišče, ki ga seveda nisem uporabil: