Zuc dal Bor

Iz Tablje (Pontebbe) sem se zapeljal skozi Studeno Alto do zaselka Frattis, kjer sem zavil levo v lepo dolino pod Crete di Gleris. Pri rampi sem pustil avto. V nadaljevanju je cesta betonska in zelo zoprna za hoditi a k sreči je odcep na pot 430 kar kmalu. Do Ovčje škrbine (Forc. della Pecora), ki sem jo jaz izbral, je pot strma in v zgornjem delu zagruščena. Na vrhu škrbine sem nadaljeval po poti Alta Via C.A.I. Moggio vse do bivaka G.Bianchi, nato pa po grebenskem delu te iste poti pod vršni del gore. Zadnji del vzpona na goro je najtežji. Sam vrh je zelo krušljiv in posledično so vse police v steni posute z gruščem. Vrvi, ki jo omenja "matic4" v svojem opisu ni več. Je le krajša vrv pod steno, ki pomaga pri vzponu čez skalni rob. Na vrhu je bil ves trud poplačan z lepimi razgledi.

Pred dnevi prejmeva z ženo povabilo iz Gorenjske na izredno zahtevno turo na Zuc dal Bor. Povabilu sva se seveda z veseljem odzvala in tako smo se v mešani, gorensko štajerski skupini petih članov, včeraj odpravili proti tej posebni gori z prav tako posebnim imenom.
Avto smo pustili v stranski dolini Val Alba, ravno pri kažipotu za bivak G. Bianchi, kjer smo se usmerili navzdol čez strugo in naprej čez gozd do bivaka. Do bivaka je pot lahka in slikovita. Od bivaka naprej postane pot težja, roke je kar hitro potrebno dati iz žepa in jih uporabiti za iskanje zanesljivih oprimkov ter pokazati plezalske veščine. Na poti naletimo na kar nekaj težjih mest od hoje po izpostavljenem grebenu, prečenja strmih trav, do adrenalinskega spusta v škrbino in zagruščenega, strmega dostopa do same stene pod vrhom gore.
Posebna poslastica je seveda sam vzpon na vrh.
Najprej naletimo na skok, preko katerega sega krajša vrv, ki nam pomaga čez to oviro.
Potem bi se pa pot sigurno končala, če s seboj ne bi imeli svoje vrvi in vsaj enega bolj izkušenega človeka, ki je vešč uporabe le te in tudi malo bolj zahtevnega plezanja.
Potrebno je splezati skok, ki sigurno predstavlja kakšno dobro III., če si pa brez plezalk tako kot mi, ti da pa že občutek kakšne solidne IV.
Na vrhu se s težavo prebijemo do vpisne knjige saj smo škatlo komaj odprli. Ko jo odpremo, vidimo da se v knjigo letos še ni vpisal nobeden. Na vrhu se nismo dolgo zadržali, saj nas je spodaj že čakala skupina devetih ljudi, ki so prav tako bili iz Slovenije in za čuda tudi Gorenjci in Štajerci.
Po abzajlu z vrha gore in kar zahtevnem sestopu nazaj po isti poti, saj je celotno pot potrebna zbranost in dobra koncentracija, smo si pri bivaku privoščili malo daljši odmor za malico.
Vsi zadovoljni in srečni, smo se vsedli na klopco, si postregli z nahrbtnika, se zazrli na okoliške vrhove in neizmerno uživali na toplem soncu, saj nam je uspela res lepa in nepozabna tura. Pred nami je bil samo še sprehod do avta.

Včeraj sem izpolnil obljubo sorodnikoma, da ju peljem na Zuc dal Bor. Vreme je bilo oblačno, zato ni bilo rose, kar je v strmih travah zelo pomembno. Šli smo po isti poti kot sem šel pred dvema letoma. Pogoji na poti so bili enaki, le del grebenske poti Alta Via C.A.I.Moggio je bil še bolj načet in krušljiv zaradi obilice snega v prejšnji zimi. V steni so sidrišča v dobrem stanju, na policah pa je grušča vedno več. Na vrhu se nam je še sonce posmejalo

Tokrat smo izbrali izhodišče v dolini Albe. Po lepo speljani poti 450 smo se najprej spustili do istoimenskega potoka, ga prečili in nadaljevali po ohranjeni mulatjeri v hladu bukovega gozda. Na krajši izravnavi se mulatjera združi s potjo 428, ki vodi od zavetišča Vualt do bivaka G. Bianchi. Markacije na grebenski poti Alta Via so obnovljene, kar je pa tudi vse, kar so naredili. Ozka steza v strmih mokrih travah je zahtevala zbranost na vsakem koraku. Rahel jugozahodnik je bil premalo, da bi osušil močno roso in razmočeno zemljo. Zaradi erozije je na nekaj mestih steza zelo slaba. Na grebenu pod vrhom, kjer se Alta Via začne spuščati na jugovzhodno stran gore, smo se povzpeli pod steno. Že pogled v steno nam pove, kakšne so razmere ... vrh iz leta v leto bolj razpada. Z veliko mero spoštovanja do oprimkov smo splezali na vrh. Tokrat na vrhu ni bilo razgledov, bilo pa je veselje. Ko smo opravili še z abzajlom, smo se odločili, da gremo nazaj do bivaka po drugi- krožni poti. Alta Via tudi v nadaljevanju prav nič ne popusti. Sestop v škrbino Fonderis je bil prav tako strm in zahteven. Malo smo si oddahnili šele 500m nižje, ko smo prišli na pot 425, ki je dobro ohranjena mulatjera. Do bivaka G. Bianchi je speljana skozi številne grape pod zahodnim ostenjem gore.
Zahtevni del ture je bil za nami, zato smo se pri bivaku odpočili. Malica z razgledi na C. Grauzario so bili nagrada.
Da pa je bila pentlja tega dne popolna, smo se podali še do zavetišča Vualt in po gozdnih stezicah do avta.

Lep vrh in krožna pot

Že sem drvela čez Vršič, do Žage ( pri Bcu), kjer presedlam v drugega konjička in gasa proti Italiji...
Zapeljemo se v dolino Val Alba, in še isti dan nadaljujemo do biwaka Bianchi.
Že pri avtu začne škropiti, nato nas je slabe 2h spremljalo grmenje, bliski, veter in dež...ko pridemo do biwaka, hja je načeloma res ležišč za 12 ljudi, a si tega ne znam predstavljati, ker že nas 5 ni moglo hkrati stati notri in smo se kar fino morali zložiti - dogovoriti, po načelu sardelic Noč je minila ob poslušanju dežja in misel je uhajala na jutri, kakšen bo dan, a bo za vrh, a bo mokro,a...
Jutro in glas nas prepričuje, "prite" ven, luna, luna, hehe, a kar ni bilo za ven, se je dobro ohladilo čez noč, da brez puhice ni bilo za postopati...
Po zajtrku se odpravimo proti našemu današnjemu vrhu, no eden od neučakancev je še prej "skočil" na bližnji Chiavals, ostali pa smo se ogreli pri prvi grapci, kjer adrenalin še zraste, ko pridemo do roba grebena, ki je večinoma ozek, zračen, ko nisi na grebenu, prečenje poteka po ozkih strmih travah. Kmalu dosežemo sedelce oz. predvrh, kjer smo obstali in občudovali steno in vršni del "Čuka". Sledi rahel spust, nato za robom v levo podrtijo ( možic) in že stojimo pred "vstopno" stenco, ki te popelje na vrh. Ma prvi vtis je bil, da bi kar rikverc in nazaj v dolino, a sem vseeno presegla svoj strah in že grizla v stenci in drugi del stene, preden prideš na prečko v desno, ma je kar težak, gladko, nč za prijeti ( meni se zdi več kot ocenjena III, v biwaku za ta del celo piše IV+), a sem se dokaj elegantno spravila čez, kako, nimam pojma, po moje je adrenalin naredil svoje. Nadaljevanje potem je lažje, a je tako naloženo, da je potrebna vsa previdnost in jaaa, stala na vrhu Zuc dal Bor. Objemčki, čestitke in spet dihanje, hehe, hkrati misel na sestop oz. abzajl...po "fotošutingu" z vsemi možnimi ozadji, se odločimo za abzajl kar po isti in do mesta abzajla, ma dva koraka, a tako naloženega vrha še nisem videla, šla sem res kot po jajčkah,...potem pa, abzajl, v enem kosu, ma najdaljši do zdaj, juhejjj. Ker se, seveda, odločimo za krožno, ki je sicer daljša, a vseeno, da bi izpustili to "absurdno" strmino" ( povzeto iz vodnička, ehhe), to ne gre zamuditi in nadaljujemo po Via Alti in ja, ta sestop je bil res, mešanica strmih trav, krša in podrtih grap, kar brez konca, tako, da na stezici nihče ni znal hoditi, ker je bila pre-ravna, hehe. Sledil je vzpon na škrbino Fonderis, nato prečka nazaj do biwaka in po isti do izhodišča.
Ja, tura je bila kljub spanju v biwaku dolga in psihično naporna, vode na poti ni, razen 5 min pred biwakom, a vse je poplačano s premagano steno, vrhom in razgledi.
Seveda, družba pa čista 10-ka, predvsem sotrpin v navezi, da mi je zaupal, da sem ga varvala, sem pri tem najbolj švicala, se mi zdi in potrjeno, da se je "idrsko-štajerska" naveza odlično odrezala, hehe

Rozka je že vse lepo predstavila, vendar je pozabila omeniti najboljše od vsega: kopanje v Taveliki Vodi v Reziji

Res smo se imeli krasno.

http://primozgraheljsblog.blogspot.si/2017/07/zuc-dal-bor-2195-m-divji-stolp-nad-val.html

Lepo si spisal

Ups, res sem pozabila, se je toliko dogajalo...in v "Tavlko Vodo" se še zagotovo pridem hladit

Hvala
Ja, drži, v teh 24 urah se je pa res zgodilo toliko stvari, da je že težko imeti v glavi vse stvari.
Za kopanje v taki vodi velja isto "pravilo" kot velja nad 2000 mnm: greh je, če ne

Priporočam krožno turo, katera je vrisana na zemljevidu. Tura se ti podaljša za dobri dve uri. Narediš cca 300vm več, ampak se spalča. Tako lepo speljana trasa, da jo navdušen gornik ne sme izpustiti.

En del zemljevida sem prekrižal, ker tam ni markirano. Vijolična je prava pot.
lp Jani