Za tako znano in obljudeno goro(še huje kot Triglav) sem se odločil odpreti svojo temo in me čudi, da še nobeden ni o njej nič pisal. Sicer gora kot gora, ja zanimiva z veliko potmi od običnih hodačin do ekstremne ferate(Jubileumsgrat, D III-) ampak takih je kar nekaj. No, ta gora ima to smolo, da je navišji vrh Nemčije. Pravzaprav si ga delita Nemčija in Avstrija oz. če sodimo po napisih na vrhu: Bavarska in Tirolska. Nanj gresta iz obeh strani tudi gondoli in posledica tega je...ammm... No, do zdaj pravzaprav nisem toliko preziral ideje, da bi gondolo potegnili npr. vsaj na Kredarico...no ko vidi človek enkrat Zugspitze, se lahko kaj hitro spremeni v zagrizenega nasprotnika te ideje.
Na goro vodi torej več poti, tako iz nemške kot avstrijske strani. Ker mi do obične hodačine ni bilo, še manj od tega da bi se preprosto zapeljal z gondolo gor, sem izbral najlažji feratni dostop. Ta pa je iz avstrijskega Ehrwalda od koder gre tudi žičnica iz avstrijske strani.
Po noči prespani v avtu na parkirišču pri žičnici se zbudim približno ob 7h in štartam šele ob kake 8h. Ker se nameravam nazaj dol peljati z žičnico si tako pozen odhod lahko privoščim. Start je takoj za žičnico. Po smerokazu naj bi bilo do Wiener-Neustädter Hütte(začetek ferate) cca. 3h. Pridem v cca. 2h in pol.
Pot za spodnjo postajo žičnice najprej zavije v desno nato pa na levo in se vzpne po travnati senožeti, sredi katere nenadoma zavije levo, po cca. 10-15 min. pa začne prečiti melišče, ki pa se meni ni zdelo tako zelo zoprno(palice pomagajo, niso pa mus). Po tem melišču(od tu prvi konkretni razgledi na okoliške gore) se pot v ključih dvigne do platoja kjer stoji neka zapuščena hiša(lahko je bivša koča, bivša vmesna postaja žičnice,...
). Od tu se pot vzpne na kratek grebenček potem pa preči pod žičnico takoj za tem pa se začnejo prva varovala, ki pa so bolj za zaščito na izpostavljenem pobočju. Kmalu gre pot mimo napisa, da je do koče še 5 min. in res do koče kmalu tudi pridem.
Cene v koči so kokr za destinacijo Zugspitze, zelo zmerne. Gotovo nižje od triglavskih. Tam se okrepčam s hrenovko s kruhom(3.50 EUR) in kofetom(2 EUR kar je nižje kot v dolini ker je v Avstriji kofe drag).
Do začetka ferate me loči še cca. 15-20 minutno prečenje melišča potem pa si pred vstopom nadenem opremo in gremo! Podobno kot pri Alpspitzu je tudi tu začetek zanimiv potem pa je ferata lažja. Najprej se zmerno vzpne nato pa malo strmeje in gre skozi verjetno najtežje mesto(B), skozi naravni preduh, kjer so zabite tudi skobe. Ferata je še kar nekaj časa strma nato pa se začne počasi malo polagati. Kljub temu pa se tu le ne vleče toliko kot pri Alpspitzu ker je bolj raznolika in ne le monotona zajla. Tu namreč pot ni v celoti zavarovana in na vrsto pride tudi nekaj malo bolj zanimivih prostoplezalnih odsekov(max. I) ter celo nekaj hodačine pa spet zajl skratka pot se malo menja. Vseeno je vsega skupaj od koče do vrha po ta malem 2-2:30h in pot je kondicijsko kar naporna. No, ko prideš na greben misliš, da si že tam pa te čaka še kake 20 min. zavarovane hoje do vršnjega platoja.
Tam pa, kulturni šok!
Res, ljudi vsaj desetkrat več kot na Triglavu, spominki, restavracije,... Ne bi dalje, tudi nisem imel dosti časa za ogledovanje saj sem imel le še kake pol ure do zadnje gondole ob 16:30.
Dol pridem ob nekje tej uri, v Ehrwaldu na pumpi na pir in ker tam ne najdem nobenega sladoleda moram nazaj do Garmischa, od tam pa proti Innsbrucku in naprej oz. naslednjemu dnevu naproti.
