V Španijo se redno vračava in tudi letos ni bilo nič drugače. Začetni del letošnje poti je bil Camino Inglés, ki sem ga prehodil že skoraj desetletje nazaj. Zanimivo je bilo opazovati spremembe od takrat do danes, vsaj tisto, kar sem si v tem časovnem obdobju uspel zapomniti
.
Najprej nekaj o Camino Inglés … to je dokaj kratka pot, po kateri so angleški romarji nekoč potovali v Santiago de Compostela. Je nenaporna, v sedanjih časih večinoma z asfaltno podlago in nekaj makadama, dolga približno 116 km. To je le v primeru štarta iz obmorskega mesta Ferrol in hkrati ravno prav, da peregrini v Santiagu dobijo tako imenovano Compostelo, oziroma potrdilo o prehojeni poti. V primeru alternativnega izhodišča iz Coruñe pa tega potrdila ne dobijo zaradi razdalje, krajše od 100 Km.
Predvsem sem opazil razliko v številu peregrinov. Sedaj jih je veliko več kot nekoč, predvsem na račun relativno lahke poti. Temu primerno so tudi opremljeni. Marsikdo je bil zaradi slabe opreme moker kot miš, saj nebeške zapornice niso ravno dobro tesnile. Naju je že dolgo nazaj izučilo, da je dobra dežna oprema zlata vredna, kljub nekaj večji teži nahrbtnika. Tudi kondicija je marsikomu šepala, saj je bil Camino Inglés za marsikoga najbrž sploh prva izkušnja s take sorte poti.
Povečalo se je tudi število albergov in gostinske ponudbe, vse na račun privatne pobude. Temu primerne so tudi višje cene prenočevanja. Izstopa predvsem albergo San Lorenzo v kraju Hospital de Bruma, ki za ležišče v skupni spalnici zahteva kar 20 €, v sosednjem občinskem in čisto solidnem albergu pa ga dobiš za 8 €. V najvišji sezoni sta verjetno polna kar oba, drugače ne bi držali takih cen.
Pojavilo se je tudi več uradnih variant poti. Namen tega mi je popolnoma neznan, so pa odcepi označeni. Pač izbereš eno varianto in slediš oznakam. Ne glede na varianto je žal asfalta veliko več kot nekoč. V dežju pride čisto prav, v vročini pa niti ne preveč. Na srečo so obcestna gostišča dovolj pogosta, da si lahko privežeš dušo in spočiješ noge.
Urad za peregrine v Santiagu de Compostela je zgodba zase. Je čisto brez duše, niti fotkati ne pustijo trenutkov ob prejemu plakete. Registracija na vhodu je obvezna, izpolniti moraš kopico podatkov, nato dobiš številko in šele nato te spustijo v stavbo. Sledi čakanje na vrsto pred semaforjem na katerem ti dodelijo šalter, nato nekaj uradnih besed osebe, ki je zadolžena zate, žig v romarsko listino, plaketa in … adiós. Naslednji ….
Za zaključek ...
Za naju je bil Camino Inglés prvi del celotne načrtovane poti. Sledila sta še Camino Finisterra in prekrasen Camino dos Faros
. Samostojno ga ne bova več ponavljala, za vse tiste, ki si želijo lahke in kratke poti v Santiago ga pa brez pridržkov priporočam. Z ustrezno opremo seveda
.
Nekaj več kot običajno sledi v fotozgodbi. Sem pa ugotovil, da prijavljen uporabnik portala Hribi.net lahko gleda fotke bistveno boljše ločljivosti, kot če jih pregleduje kot gost.