1. dan (dop., pop.)- Rinnenspitze (3003 m; 7SS), Rinnensee (2646 m), ferati Höllenrachen in Edelweiss
Po hitreje opravljenih strokovnih obveznostih ta teden je prišel čas za prvi dvodnevni izlet, od kar delam na Tirolskem. V zadovoljstvo si bom štel, če si boste vzeli čas in prebrali oz. si ogledali razglednico s teh resnično privlačnih, Slovencem v veliki meri nepoznanih koncev; le-ta utegne koga tudi navdušiti za obisk.
Korona ali ne, planinske koče v Avstriji obratujejo z zavidljivimi obrati, dasiravno iz razumljivih razlogov z omejitvami števila nočitev. Tako je tudi s kočo Franza Senna (2147 m), začetnika alpinizma v Stubajski dolini, sicer največjim gorskim objektom ÖAV Innsbruck. Tistim, ki jih zanima, kakšne so trenutne zahteve oz. postopki, ki jih potrebno opraviti pred in ob nastanitvi, namenjam naslednje pojasnilo:
- nujna je predhodna rezervacija, ki jo opravite na temu posvečenem oddelku uradne spletne strani želene koče; pogosto je potrebna nekomplicirana prijava (npr. v mojem primeru:
https://www.franzsennhuette.at/booking). Potrebno je navesti nekaj osebnih podatkov, ki služijo za evidenco ob morebitnem ex ante primeru Covid-19, kar tako ali tako poznamo že iz domačih logov. Načeloma pa se da razen izvorne rezervacije skoraj vse domeniti pri koči. Pozor, spričo omejenih obratovalnih zmožnosti je postelj manj, zato z rezervacijo ne čakajte do zadnjega trenutka
- s seboj je potrebno prinesti svojo spalko, prevleko za vzglavnik in brisačo; nominalno je potrebno prinesti tudi masko, a je de facto nihče ne nosi... Tudi sicer na Tirolskem postajajo karseda redek pojav, z izjemo javnega potniškega prometa. Vprašanje pa je, koliko lahko spremeni morebiten in bolj nakazujoč se nov val virusa
- glede zasebnih sob, stranišč in tušev seveda ni kakšnih posebnosti, na skupnih ležiščih pa je nekaj več previdnosti: moč je zasesti le preddoločene postelje v ustreznem razmiku do soseda. Drugih posebnosti/sprememb ni.
Koča, ki se nahaja v osrčju stubajskih višav, je sicer z Innsbrucka oddaljena le uro vožnje, vendar me je tokrat zamikalo zaradi številnih ciljev in želje po akademskem premisleku v naravi zamikalo prenočevanje (tudi sicer cene spanja niso pretirano višje od naših, nočitev na skupnih ležiščih stane slabih 14 evrov). Zjutraj po že znani cesti do Neustifta, naprej pa po par kilometrih na vse ožjo, četudi ves čas asfaltirano cesto mimo travnikov, gorskih kmetij in planin do izhodišča na planini Oberiss (1742 m). Vredno je omeniti, da mi je šlo kar nekaj časa zaradi čakanja na premike goveda, ki prostodušno prežvekuje sredi ceste - pošteno sem čakal v obeh smereh skupaj osemkrat(!) -> ob tem se spominjam komentatorja s foruma, ki je pred leti robantil zaradi krave na cesti na Vršič, meneč, da se v Avstriji kaj takega ne bi moglo zgoditi... hm, zgleda ni hodil veliko po Tirolskem. Kakorkoli že, nič pretresljivega in celo z nekim pridih tradicionalizma, a kolikor se ti mudi, vendarle neugodna reč.
S parkirišča sem krenil po udobni, priljubljeni in razgledni poti proti veliki koči na zelo atraktivni lokaciji, ki sem jo dosegel po uri hoje. Pri koči sem nekoliko razbremenil nahrbtnik - spalke in zimske opreme za Potoško konico nisem potreboval - in se po večinoma lepi in razgledni poti, ki je pretirano ne kazi niti strm vzpon preko skalnih blokov, kakršne poznamo z Visokih Tur, mimo številnih potokov in visokogorskega jezera, ki je s poti oddaljeno le nekaj minut, povzpel do vršnega grebena, čez katerega do vrha Rinnespitze vodi netežavna in zelo panoramska zavarovana pot.
Rinnenspitze (3003 m) je sicer ena najbolj priljubljenih gora v skupini, čemur pripomorejo razmeroma hiter in udoben pristop (s pl. Oberiss je nekako tri ure in pol vzpona), všečna pot, ki ji da piko na i zaključni zavarovan in razgleden sprehod po grebenu do vrha, simpatična koničasta oblika, višina, ki ravno preseže magično mejo 3000 m, ter ne nazadnje dejstvo, da predstavlja enega izmed sedmih ciljev priljubljene obhodnice "7 vrhov Stubaja", med katerimi je najlažje dosegljivi tritisočak. K temu prištejte čudovit razgled v jedru vzdušne ledeniške krajine ter razmeroma hiter dostop do izhodišča s tirolske prestolnice Innsbruck, in odgovor na popularnost je na dlani. Kolikor se boste nahajali v okolici, vam lahko vzpon le priporočim: ni tako enostavno dosegljiv tritisočak kot najlažji z okolice in nam bližjih gorovij (npr. Sulzkogel, Zischgeles ali Säuleck), je pa pot zanimivejša, na sklepnem grebenu mestoma rahlo izpostavljena, a odlično zavarovana z jeklenicami, stopi in klini, o razgledih pa naj več povedo slike.
Na poti do vrha ni potrebno stopiti niti na krpico snega, zasneženim okoliškim vršacam navkljub.
Z vrha sem se spustil do privlačnega gorskega jezera Rinnensee (2646 m), ki leži neposredno pod vršno stavbo Rinnenšpice. Da nisem delal ovinka, sem do jezera zavil po zmerno strmem skalnatem pobočju, kmalu pa tudi ujel skromno stezico; toplo in kristalno jasno vreme je k jezeru privabilo množico obiskovalcev.
Sam se imel v načrtu do noči še kar precej telovadbe, zato sem po vrnitvi h koči in krajšem odmoru umril korak proti eni izmed treh športnih ferat, ki so bile v zadnjih letih zgrajene v bližini koče in ki dodatno popestrijo ponudbo doma v že tako fascinantni okolici.
Höllenrachen ("peklensko grlo") je kratka in lažja (ali potencialno zelo zahtevna) ferata, ki slovi zavoljo svoje fotogeničnosti in izvirnosti - spustimo se namreč v goltanec jame, ki jo je izdolbla deroča ledeniška rečica, in se preko podzemnega prehoda dvignemo proti toku vode nazaj na površje. Zahtevnost je do D (en moker prehod), sicer B/C, izbirno pa je moč prečiti preko atraktivnega, drznega mosta, ki brez dodatne vrvi po opisu doseže E (rekel bi, da prej sicer nekoliko nevarnejši, spolzek D/E). Zelo vzdušno! Izhodišče ferate je sicer od koče oddaljeno slabih 20 minut lahkotne hoje.
Hitro sem bil spet na odprtem in pohitel proti naslednji ferati Edelweiss (najlažjo izmed treh sem izpustil), ki je speljana preko pečine tik nad kočo. Gre za zelo kratko (na vrhu sem bil v dobrih 20 minutah), ne posebej zahtevno (C/D, mogoče bi pri nas kako mesto ocenili z D, sploh brez razmeroma nepotrebnega dodatnega pomagala, nekaj je lažjih izpostavljenih prehodov), a kar všečno ferato. Ob pol šestih sem zaključil s feratanjem in se odločil, da večer pričakam na "hišni gori" koče, uro in pol oddaljenemu in mikavnemu vrhu Vordere Sommerwand, ki predstavlja severni in najnižji rob grebena Sommerwand, ki sem ga neprestano občudoval ob vzponu na Rinnenspitze ter ki kot mogočna naravna pregrada varuje svoj skriti ledeniški amfiteater pred gornjo oberberško dolino, na robu katere stoji Franz-Senn-Hütte.
Vrnil sem se torej h koči in se hitro odpravil proti večernemu cilju, še privlačnejši izziv pa bo čakal naslednje jutro...
Toliko za prvi del. Vtisov in slik je vendarle preveč, da bi jih podal le v enem sporočilu, zato ga ustrezno razbijam na dva dela, in drugi del bo namenjen vzponoma na imenovana vrhova Sommerwanda.
Upam pa, da slike ustrezno prikažejo, zakaj je okolica koče tkao všečna - stoji namreč v osrčju pokrajine, kjer se cvetoči travniki in skalnate stene stikajo z ledeniškimi prostranstvi, kar ji daje poseben čar; relativno blizu sta drugi (Schrankogel, 3497 m) in četrti (Ruderhofspitze, 3474 m) najvišji vrh Stubajskih Alp, ob tem pa še vsaj 25 drugih tritisočakov, ki predstavljajo najvišjo skupino zahodnega dela Stubajskih Alp. Na voljo so nam lažje zavarovane ture kot sta Rinnespitze ali Aperer Turm, zahtevna ali zelo zahtevna brezpotja/neoznačene steze kot je grebenski Vordere Sommerwand ali kombinirani ledeniško-skalni Innere Sommerwand in Lüsenserspitze, ledeniške veleture kot je Ruderhodspitze, všečne lažje športne ferate, urejeno plezališče ali zgolj sprehod po lepi okolici.