Čeprav naslov teme ne odgovarja točno tej smeri, bom nedeljsko turo opisal kar tu.
S parkirišča pri bivšji rampi v Planici smo krenili ob 6:50 in po dobre pol ure šli mimo koče v Tamarju. Sedem minut kasneje smo se že odcepili v desno, strmo navzgor proti grebenu Ponc. Moram priznati, da "to jutro ni bil moj dan". Prav kmalu so me začele peči mišice v stegnu, tako da sem se komaj vlekel naprej. Do Srednje Ponce smo rabili kakšno minuto več kot tri ure. Da sem hodil res počasi sem ugotovil tudi po tem, da sta Leja in Neža celo pot živahno čebljali, kaj delajo alpinistični pripravniki v Poljanah in kaj na Matici.
Omeniti moram še vreme. Temperatura je bila prav prijetna, ne prehladno ne pretoplo, predvsem pa brez najmanjših padavin. Le vidljivost je bila zelo slaba. Sem ter tja so se megle raztegnile, toliko da se je za trenutek prikazal Cipernik ali pa greben Mojstrovk in že so jih megle zagrnile nazaj. Na vrhu Srednje Ponce je že kazalo, da bo zdaj, zdaj posijalo sonce, pa potem ni bilo nič iz tega.
Pol urna pavza in povsem drugačen teren, sta name delovala kot poživilo. Končno sem postal povsem konkurenčen vsem trem mladenkam in "staremu" ultramaratoncu Alešu.
Greben od Srednje Ponce proti Zadnji, je na začetku zelo širok in udoben, kasneje pa se zoži in začne spuščati proti škrbini med Srednjo in Zadnjo Ponco. Zaradi megle slednje sploh nismo videli. Nenadoma se je megla dvignila in stali smo pred navpično steno, na kateri je bila narisana puščica v desno na ostenje nad prepadom.
Aleš je v trenutku izjavil "Tja pa jaz ne grem".Ko pa sem zakorakal na izpostavljeno stezico,(pred leti sem to že prehodil) in mi je tiho sledila tudi najmlajša Blažka, mu ni ostalo drugega kot stisnit zobe in nama slediti. V resnici je to najbolj izpostavljen del poti na celi turi. Po ozki gruščnati stezici je treba stopati res previdno, saj bi bil zdrs usoden. Je pa res, da so na celem odseku vcementirani specijalni klini na katerih bi se lahko varoval, ali pa postavil vrvno ograjo.
Ko smo izplezali iz tega dela, smo se zopet povzpeli na greben.
Iz Tamarja do Srednje Ponce in desno naprej na Visoko je pot markirana z Knafeljčevimi markacijami, v levo proti Strugu pa le z rdečimi črtami in pikami. Tudi te so lepo vidne, tako da orientacija ni zahtevna.
Kakih petnajst minut pred vrhom smo naleteli na Kugyjevo pot ki je res opremljena z ekstremno napetimi jeklenicami. Prav zanima me na kakšen način ji lahko tako zelo napnejo.
Bi pa tudi jaz, tako kot Bruno raje videl da jih ne bi bilo, saj bi to bilo zelo lepo brezpotje. Seveda pa razumem tudi tiste, ki radi doživijo kakšen izredno lep greben, čeprav ne upajo po brezpotju. Saj za nas še vedno ostane mnogo lepih brezpotnih grebenov kot so Loška stena, greben Pelcev ali pa najlepši, greben Pihavcev.
Skratka, od Srednje Ponce do Struga smo rabili eno uro in pol. Če bi bil dan slabi dve uri daljši, bi potegnili še na Vevnico, tako pa smo se obrnili nazaj. Do Srednje Ponce smo se vrnili v istem času kot sem. Smo pa čas spusta v Tamar skoraj prepolovili, ena ura in tričetrt. To pa sem z "muskelfibrom" plačeval cele tri dni.
Z malo sreče bom čez dan ali dva objavil tudi nekaj Aleševih, Lejinih in Nežinih slik.