Skupina Breitkofla ki se čez Veliko škrbino razpotegne severno od Kope, kateri stolpi se divje dvigajo nad Remšendolom, veljajo za zelo redko plezane in pozabljene gore. V osrčju civilizacije in vsem dobro na očeh, tik pod Mangartom, so se obranile z svojim nepristopnim videzom. Prečenje celotne skupine v kateri je niz izrazitih stolpov, je doživelo le malo 'znanih' ponovitev. O skupini Breitkofla je v zadnjem obdobju veliko objavljal J.Turk v Planinskem vestniku in Primorskih stenah.
S prečenjem sva začela na Šeneku, ki sva ga dosegla z vzhodne strani ter nato v smeri proti jugu nadaljevala proti Kopi. Na Šeneku sva prvič ozrla veličino grebena pred seboj in veličastno Remšendolsko kuliso, ki naju je spremljala ves čas prečenja. Stolpi se vidno nizajo vse tja do Dvoglavega vrha, a vidi se šele dobra polovica grebena. Ko sva enkrat zagrizla v nujne grebenske stolpe poti nazaj ni bilo več! S Šeneka na Gesperrterkofel, čez špičke Ranftkofla, nato vzpon čez Gstirnerjev zob in kosmata vertikala na vrh Breitkofla. Opoldne sva bila na polovici grebena, a sva vedela, da naju najtežje še čaka: sestop po ostrem JV grebenu Breitkofla in čez vse vrhove Dvoglavega vrha, prestop na divji in noro izpostavljen greben ter zapleteno iskanje prehodov do škrbine pod stolpe Remšenturna, ki so trije izraziti stolpi, od katerih je srednji najvišji. Ko sva končno z Remšenturna sestopila v dvesto metrov globoko Veliko škrbino sva vedela, da je najtežje za nama. Ostal nama je le še vzpon na Kopo, in po 13h urah zahtevnega prečenja sva stala pri križu in kar nekaj časa zrla nazaj proti severu v preplezane stolpe, zadovoljna, da nama je to redko prečenje uspelo.
Dolg in naporen greben, rušnat, orientacijsko in plezalno zahteven (-IV/II-III), detaljnega opisa ne potrebuje, saj je detajlov toliko da se izgubiš v njih, vsak, ki se znajde tu gor, pa ve kam in po kaj je prišel!!