Smukoturnega jamranja nad katastrofičnimi snežnimi razmerami v rodni deželi je bilo eksplicitno in implicitno zaznati že toliko, da je stvar postala preveč duhamorna in je ne kaže repetirati v nedogled. Zato se štirje naivni optimisti, ki smo dan pred iztekom leta nekje silno daleč za devetimi gorami in petimi tuneli visoko na Schilcheggu (2034 m) našli nekaj turnosmučarskega zadovoljstva v celcu, odločimo še na domačem Snežniku poskusiti takisto srečo. Verjeli smo prerokbi učenih mož, ki se spoznajo na sonce, veter, dež in sneg, da bo slednjega do današnje sobote nasulo obilneje po južnih koncih rodne grude.
V svoji zagnanosti se najprej zapeljemo do Mašuna, tam pa razočarano ugotovimo, da do 10 km oddaljenih Sviščakov po nespluženi cesti ne bo šlo. Cestarji se je namreč niso usmili, da bi pokidali sneg z nje, in to v poduk vsem, ki smo se potrudili do Mašuna misleč, da bomo po bližnjici efikasno zmanjšali svoj ogljični odtis, tudi lepo zapisali na tablo ob njej. Cesta bo vso zimsko sezono prepuščena muhavosti prirode. Tisti hip žal nismo imeli pri roki traktorja ali podobnega primerka kmetijske mehanizacije, npr. motokultivatorja ali kombajna, ki bi edini bil kos celcu do cilja, zato nam ni preostalo drugega, kot se vrniti do Knežaka in se po 50 kilometrskem ovinku preko Ilirske Bistrice dostaviti na Sviščake. Zimska pravljica, ki so jo tam okrog nagnetene avtomobilske pločevine pričarali sonce, modro nebo in sveže zasneženi gozdovi, takoj v srcih up zbudi, da nam oživlja žile, srcé razjasni in oko; ki utopi vse turnosmučarske skrbi, v potrtih prsih up po deviškem celcu obudi. Impresionirani s sceno in prekvašeni z duhom romantike našega največjega poeta Franceta P., se polni pričakovanj počimo na smuči in po zasneženi gozdni cesti odbezljamo proti Snežniku. A glej ga zlomka, do koder seže oko, nikjer nobenega turnega smukača, sami pohodniki. Ali za božjo voljo tu še nihče ni slišal, kako sanjsko se paudra s Snežnika? Že (lastno zemljepisno nenaselbinsko) ime te mogočne gore, Snežnik, ki na prvo žogo asociira na belo opojnost, bi moralo neukim ljudskim masam, sopihajočim v breg, dati misliti, da ima biti tu snega, kolikor si ga turnosmučarsko srce poželi. Oni pa brez smuči! Silno resno smo se začeli povpraševati, ali smo na tem turnosmučarskem svetu res najpametnejši edino mi štirje, ki nam je kristalno jasno, zakaj naj bi ta gora tu stala in kakšna raba – turnosmučarska, se razume – ji je po turnosmučarskih postavah zapovedana.
A ko pridemo iz hoste na plano in se nam razodene prostrani pogled na goro in njene strmine, postane brž jasno, zakaj bodo smuči počakale kar ob poti. Res bi izpadli kot premaknjeni čudaki, če bi na dilcah silili na vrh, ko pa že vrabci na komaj zasneženem rušju čivkajo, da je to le za tiste (štiri?), ki jih še ni srečala pamet. V skrbi za svoj turnosmučarski ugled, javno podobo ekspertov za levi plužni zavoj k bregu ter v izogib medijskemu senzacionalizmu in glodanju v rumenem čtivu smo se v pancarjih kar se da neopazno infiltrirali v maso pohodnikov in se zlili z njo. Iz lika turnega smukača, ki se je dokopal do usodnega spoznanja, da turne smuke ni, kjer ni snega, smo se uspeli transformirati v lik tipičnega planinskega pohodnika. Podoba s soncem obsijane zasnežene gore je bila sicer fantazmagorična, a je bilo snega dovolj le za scenografijo, za smuko pa premalo. Tudi v gazi, kjer bi bilo edino mogoče odsmučati, je bilo videti preveč skal.
Ko se z vrha vrnemo do smuči, nam na položni gozdni poti uspe nekaj kilavih zavojev v celcu, toliko, da lahko upravičimo objavo izčrpnega informativnega zapisa na Hribi.netu. Večina poti sicer mine v lagodnem spustu po smučini, ravninski deli pa v klasični ali drsalni tekaški tehniki.
