Po grebenu Orlic do Stola,
turo smo začeli pri Tinčkovi bajti v Završnici, gor in dol čez Zagon, vmes pa od sedla Belščica dalje: prvo na zeleno Rupo in potem vsi krušljivi Jelenčki, dvoglava Celovška Špica in nato klade Krkotnika, od Stolove škrbine potem gor v ne tako easy grebenček na Stol, na koncu pa smo na lep prvi jesenski dan dodali še Srednjo peč, ki je po zahodnem grebenu dokaj enostavno dostopen vrh ter lep in včasih neupravičeno zapostavljen razglednik (1920m).
Rupa in Krkotnik nista posebej označena, niti nimata gor kakega avstrijskega križa, zlasti za Krkotnik – ki ima dva dokaj podobna balvanska vrhova, pri prečenju nisi ravno ziher ali stojiš na najvišjem, na nobenem špicu pa tudi ni veliko prostora, tako da je najprikladnejši prostor za malico in odmor na Celovški špici.
V smeri spusta iz vzhodnega Jelenčka sta še vedno nameščeni in funkcionalni tisti dve debeli gurtni, iz vrha CŠ proti Krkotniku pa je zdaj tudi zanka za spust/abzail, v nadaljevanju se na kakem težjem mestu najde še kak klin ali svedrovec z ušesom, a jih ni več na pretek, kot so bili zelo na gosto posejani denimo pred CŠ.
Prečenje Orlic smo opravili striktno po grebenski rezi, pretežni del ture tudi z varovanjem v navezi. Nekaj dilem ali levo ali desno ali naravnost, se na grebenu nakljub vsemu seveda pojavi, zlasti v drugem delu od CŠ do Krkotnika in navzdol proti Stolovi škrbini, ko so ogromni balvani in klade naložene praktično en za drugim na sam greben.
Za primerjavo - da ne odgovarjam na t.i.p. vprašanja o težavnosti tega prečenja, je težje in daljše npr. od Zeleniških špic, skala je tukaj povečini zelo krušljiva, kar plezarijo oteži (še prsti malo pečejo in srbijo dan potem), nekaj obvozov izpod grebena je možnih, dva ali trije so tudi ugodnejši po severni strani (pazi na mokro skalo v senci, saj je naavstrijsko stran kar zračno!), obvozi po naši (južni) strani, pa so precej naloženi z gruščem in drobirjem ter krhko skalo, tako da bolje vrv s sabo in čim bolj po grebenski rezi, a zategadelj tudi prečenje čez stolpiče hitro postane za eno stopnjo težje. Če bi prečenje Orlic jutri ponavljal, bi najbrž spet izbral opisano smer, ker na koncu pač prideš od nižjega na najvišji vrh, pri sami težavnosti pa v smeri ni bistvenih razlik.