Merjaščeva pot - po vrhovih v okolici Osnovne šole Sostro

Ravno danes srečal eno od tabel in se spraševal kaj za ena pot je to.

Dan 1

Zgodaj zjutraj si organiziram prevoz do OŠ Sostro, kjer je uradni začetek Merjaščeve poti. Da bo tam neka info tabla sem pričakoval, nisem pa vedel kakšne bodo oznake v nadaljevanju. Za vsak slučaj sem na računalniku dan prej potegnil skoraj identično sled na digitalnem zemljevidu. Ziher je ziher .

A težav ni bilo. Pot je odlično markirana in sem brez težav prehodil Dobrunjski in Zadvorski hrib, malo pa se je zataknilo na brezpotnem Marenčku blizu Sadinje vasi. Opis na Merjascu je točen, so pa markacije na gozdni poti v smeri vrha prebarvane s sivo barvo. Ker nisem vedel ali je pot morda po novem speljana kje drugje, sem zaman raziskal še dva odcepa.

Očitno je ponosni lastnik gozda prebarval markacije, da mu horde pohodnikov ne bi uničile strmine. Ali pa se morda boji tistih nekaj, ki letno prehodijo to pot. Moje špekulacije sicer, a nekaj sto metrov naprej se je na prebarvani markaciji pojavila povsem nova (fotka 25). Smer je torej prava, pot je povsem skladna z opisom. Tudi pri sestopu z Marenčka je potrebno biti pazljiv. Vrh prehodimo le dobrih deset metrov naprej, nato pa zavijemo levo navzdol. Tu se pojavijo markacije za sestop in nadaljevanje.

Marenček je bil tudi glavna težava prvega dne. Preostala pot poteka čez štiri dodatne vrhove vse do podružnice OŠ v Malem Lipoglavu, a nikjer nisem potreboval ne opisa, ne digitalnega zemljevida. Markacije so bile povsem dovolj. Več v foto-zgodbi prvega dne ...

Dan 2

Tokrat sem štartal bolj zgodaj v pričakovanju največje kilometraže od vseh treh dni. A ne gre vedno po načrtih, računico mi je prekrižalo nekaj težav s potjo. A o tem kasneje. Kar se tiče nadaljevanja od osnovne šole Lipoglav naprej je vse lepo opisano v vodniku. Ta pride prav predvsem tam, kjer bi bila dobrodošla kakšna dodatna markacija. A marsikje po naseljih pač ne moreš barvati oznak vsevprek, domačini poti ne poznajo ali pa ni nikjer nikogar . Kakorkoli že, kakšnih posebnih problemov vse do vrha Vodic nisem imel.

Tu pa se je začelo, glavni vprašaj tega dne. Pri spustu z Vodic in po priklopu na spodnjo prečno cesto je bilo brezskrbne hoje konec. Tudi poti je bilo namreč konec in sicer pri podrtem drevesu (fotka 18). Tik pred njem je na drevesu Merjaščeva oznaka, a nadaljevanja ni, ne levo, ne desno. Preverjeno. Smiselna bi bila le pot v desno, a se tam hitro zaključi v goščavi. Ni mi preostalo nič drugega, kot da vklopim doma narejeno GPS sled. Vrniti sem se moral dobrih sto metrov, kjer mi je sled kazala pot navzdol.

A glej ga zlomka, točno tu sem našel slabo vidno Merjaščevo oznako za isto smer navzdol. Torej sta tu dve markirane smeri, ena naravnost, ki je slepa ulica, druga navzdol in je pravilna. Malce nerazumljivo, a popolnoma ista vaja se je ponovila nižje pri skladovnicah drv. Tudi tu sta dva kraka poti. Leva navzgor je kljub oznakam napačna (fotka 21), po bregu navzdol pravilna. Tudi ta ima oznako, a je vidna šele tik pred zdajci, jih je pa zato v nadaljevanju dovolj. Zakaj dva slepa kraka ne vem, upam pa, da bodo te kikse odgovorni odpravili. Nekaj sive barve vse reši, tako kot na Marenčku prejšnji dan . Najbolj zanesljiva pa je vsekakor GPS sled.

Sledilo je nekaj enostavnih vrhov in tako je šlo vse do razgledne Telčnice. Hoja je tu pravi užitek, razgledi obširni. Spust z vrha v dolino Besnice poteka večinoma po asfaltni cesti, vmes pa se dotakneš zaselka Ravno brdo. Tu sem bil glede na opis rahlo v dvomih kam zaviti, oznak na ključnem mestu pa tudi nisem videl. A nadaljeval sem po cesti v dolino in se na nasprotnem bregu dvignil skoraj do kmetije Hribar. Prav do nje nisem šel, ampak sem tik pred njo zavil levo na prečno pot.

To je bilo tudi vse, kar je bilo nepredvidenega drugi dan hoje. Nadaljevanja je bilo še kar precej, a je bilo tekoče. Pred mano je bilo še sedem vrhov in ura je tekla kot za stavo. Moja želja po zaključku v Besnici se je zaradi izgube časa in kratkega dneva vedno bolj odmikala. Zato sem izpregel na prehodu glavne ceste ob potoku Besnica in prestavil strm vzpon za na naslednji dan. Več v foto-zgodbi drugega dne ...

Dan 3

Prišel je še tretji, zadnji dan mojega raziskovanja Merjaščeve poti. Obiskal sem že 21 vrhov, manjkalo mi je še 12 njih. Ker sem prejšnji dan predčasno zaključil, je bila ta dan pred mano najdaljša kilometraža. Zato sem štartal s prvo svetlobo in v prav nemarnem mrazu, a me je začetna strmina hitro segrela . V jutranjem mraku je bil prvi na vrsti Grmadnik in šele tu so me pozdravili prvi sončni žarki. Nadaljevanje je bilo brezskrbno in za kmetijo Tomaž sem zavil desno v dolino proti Besnici. Ta točka pri kmetiji se je kasneje izkazala za zanimivo odkritje, a o tem kasneje. Sestop v dolino je potekal v senci in po asfaltu, Merjaščeve oznake pa so se pojavljale vsake toliko časa. Bolj kot sem bil v dolini, bolj sem imel občutek da lezem v hladilno skrinjo .

Tudi dolinski sprehod je potekal po asfaltu, vse do podružnične šole v Besnici. Kmalu za njo me opis poti nedvoumno popelje levo in v breg nad šolo. Vse se je ujemalo z opisom, ampak nikjer nobene rumeno-črne oznake ??? Nula, zero, nada . In tako je bilo vse do zaselka Vnanjarji in še naprej. Kaj je narobe, kje sem zgrešil ? Nisem, hodil sem točno po opisu, tudi sled sem doma preveril glede na originalni zemljevid. Vse se ujema. Težko verjeti, a na tem delu poti enostavno ni Merjaščevih oznak.

Se pa oznake začuda spet pojavijo tam, kjer pride prej omenjena krajša alternativna pot od kmetije Tomaž. Očitno so označili ta del in sestop v dolino, za vzpon pa je zmanjkalo barve . Kakorkoli že, po opisu se prav lepo pride, pot vzpona pa je dobro vidna in lahko prehodna. Nadaljevanje je šlo kot po maslu. Nobenih težav z oznakami, kraji so bolj obljudeni, pot razgledna. Hitro sem bil na Prežganjskem vrhu pri cerkvi Sv. Marjete. Tu v opisu manjka lokacija table za vrh in tudi v resnici nisem vedel kje točno jo iskati. Bolj po naključju sem jo zagledal ob desnem robu cerkve pod vejami ciprese.

Sledilo je še nekaj nezahtevnih hribčkov, ure so letele in bližal sem se zaključnem delu poti. Ostala sta mi le še Stmica in Kržareja. In ravno pri Strmici se mi je rahlo zataknilo. To je stranski vrh, ki ima načeloma označen odcep. A ker je vidna samo klasična oznaka, sem jo razumel kot oznako za smer proti zaselku Mali vrh. Običajno je bila na takih slepih krakih dvosmerna puščica, ki ne dopušča pomote. Kakorkoli že, popravni izpit sem opravil in nadaljeval proti cilju. Pred mano je bil le še foto-finiš po asfaltu čez vas Mali vrh in vzpon na končni vrh Kržareja. Za nagrado je ta del tudi najbolj razgleden na celotni poti in v večernem soncu tudi najlepši. Krasen zaključek . Več v foto-zgodbi tretjega dne ...

Še nekaj malega o poti ...

Marsikaj sem že prehodil, a to je bilo zame spet nekaj novega. V treh dneh sem obiskal vseh 33 vrhov, tudi tiste malo bolj vprašljive. Pot je lepa, kakšnega posebnega lomastenja ni, vrhovi so odlično označeni. Če bi Merjaščevo pot ponavljal, bi to storil v prvem pomladnem zelenju ali v barviti jeseni. Za hojo po markacijah priporočam smer od OŠ Sostro, ker so v to smer bolj vidne. Pri uporabi GPS sledi to niti ni pomembno, je pa ta na voljo pri meni. Sled je seveda očiščena vseh presenečenj, ki sem jih bil deležen .

Opisana pot, kot tudi reference na uradni strani (zemljevid in opis) se nanašajo na Februar 2025.

Hvala za super opis in slikovni material s poti. Tudi sama se bom v kratkem odpravila na raziskovanje... Kako si pa uredil s prevozom na izhodišče in potem domov?

@Kafetarca ... prevoz je bil izveden v družinskem krogu z avtomobilom. Kaj dosti prevažanja niti ni bilo, saj so cestne točke dokaj blizu ena drugi. Peš po Merjaščevi so precej dlje . Srečal sem tudi nekaj avtobusov, a dvomim da je njihov vozni red prilagojen pohodniku. Običajno so to delavski in šolski, potem pa cel dan nič.

Res je, busi tam vozijo skoraj na koledar Če imaš kakšno gpx sled, bi prosila da mi jo pošlješ

@Kafetarca, poglej na zasebna sporočila

Oglasil se mi je projektni vodja Merjaščeve poti, znan planinski vodnik in publicist, ki je hkrati zaposlen v Osnovni šoli Sostro. Ta šola je idejo tudi pripeljala v življenje. Pojasnil mi je nekatere zadeve, na katere sem imel pripombe v predhodnih objavah. To osvetli marsikatero ozadje, zato dobesedno citiram njegov zapis :

*************************
Opomba :

PZS ni imela s tem nič. Finančno sta nas poleg naše šole podprla le MOL in Planinsko društvo Ljubljana Matica, slednja tudi z enim markacistom na terenu. Največ dela pa so opravili seveda naši učenci in nekaj učiteljev naše šole.

In še pojasnila :

- Res nam nekaj lastnikov ni dalo soglasja za pot oz. so se kasneje premislili.
- Pot na Grmado je bila prvotno speljana po drugi strani vrha, kjer je lep travnik in ena vikend hišica, a je lastnik to prepovedal. Enako pri Gabrkah - ko smo tam na vrhu postavili prvotno tablo še ni bilo hiše...
- Pot bo dolini Besnice in pod Vodicami (in tudi drugod, kjer je potrebno) bomo dokončno uredili letos aprila ali maja.
- Potem bomo pa tudi opise na spletni strani dopolnili in to upoštevali tudi pri ponatisu knjižic.

*************************

Sedaj pa še moje mnenje … pot očitno živi in ni le muha enodnevnica, kar me zelo veseli. Marsikje žal opažam drugačno zgodbo. Merjaščeva pot je delo zanesenjakov in pridnih otroških rok. Speljana je po znanih in neznanih poteh, ni naporna, ima izjemno lepo označene vrhove in unikatne markacije. Manjkajoče ali dvomljive oznake bodo dopolnjene, na voljo je tudi GPS sled. Pot si vsekakor zasluži čim več obiska in jo toplo priporočam .