Idejo mi je dala poznavalka Karnije
, seveda sem te "hribčke" že dolgo let gledal, ko sem se vozil spodaj čez Megvarje in se vračal nazaj iz Avstrije, dokončno pa je odločitev padla, ko sem bil pred kratkim v Val Bartolo. Torej spet v to zanimivo dolino, potem pa na pot 509 na sedlo Kot (Sella Canton). Resnično lepa široka pot krasno vijuga navzgor in pripelje na križišče kar štirih poti, tam so: klopca, zvon iz leta 1926 in razpelo. Grem po nekakšnem kolovozu - cesti blago navzgor, potem pa se začne kar dolgo in skoraj ravno potovanje proti Gorjanam. Zadnje pol ure hodim kar po trasi mejnih kamnov, kar mi je bilo kot nekdanjemu mejnemu uslužbencu še posebej všeč
in pridem prav na vrh. Prej je bila večina poti med košatimi smrekami, razgled tako le bolj občasen, tukaj pa se odpre širen razgled, seveda je najbližji Dobrač, pa dolina proti Beljaku, Karavanke, Julijci, Kanalska dolina, na nekem mestu vidim celo Monte Pelmo. Sestopim na planino, kjer v središču "vasi" - planine pomalicam, nato pa se vrnem nekoliko navzgor in ob robu gozda proti zahodu. Tam naletim na ogromno nekdanjo kasarno (podobna, vendar manjša je tudi pod sedlom Bartolo), nekoliko naprej še ogromni bunkerji v gozdu. In seveda vprašanje, le česa so se Italijani tako bali, da so gradili tako nore objekte v gorah in to na celotni nekadnji meji z Avstroogrsko. Spet sem na cesti, že prej sklenem, da se ob povratku povzpnem še na Monte Capin di Ponente - Kapin Berg (1736 m), tudi od tukaj je prelep razgled, sestopim po mejnem grebenu, kjer se nižje priključim kolovozu in nazaj v Val Bartolo.
Ko pridem do avtomobila gledam na pot, ki se vijuga na nasprotnem bregu, takrat seveda še nisem vedel, sedaj pa vem, da je to pot ruskih vojnih ujetnikov, hvala alessio se vidimo v četrtek.
Močno priporočam.