Hohe Geige (3394 m) - prvak severnega dela gorstva

Po okrevanju zaradi intenzivnejše bolezni in večji količini dela v službi sem izkoristil napovedno vremensko všečno soboto za nov izlet v tirolsko visokogorje - tokrat najvišje doslej, na najvišji vrh pomembne verige Geigenkamm in obenem enega najbolj prepoznavnih in pomembnih vrhov Ötztalskih planin, 3394 m visoki Hohe Geige. Odločitev je bila tokrat povsem spontana, po prebujenju v lepo jutro, kar je botrovalo zelo poznemu odhodu: z Innsbrucka je do Plangerossa v dolini Pitztal zahodno od Ötztala skoraj 2 uri vožnje, in tako sem pričel s hojo šele okoli 10. ure; kljub temu sem bil nekaj čez 2. popoldne že na vrhu, a se mi ni uspelo izogniti pozno popoldanski nevihti.

Hohe Geige je mogočna gora in ne glede na izbiro poti resen visokogorski zalogaj; lahke poti na vrh ni, odločamo se lahko med tehnično zahtevnejšo ali objektivno nevarnejšo. Spričo nekoliko izolirane lege Geigekamma vrh ponuja izjemen razgled na vse strani, zlasti proti osrčju Ötztalski Alp na čelu z Wildspitzejem, Kaunergratu, severnemu delu Pitztalske doline in Hochstubaju, kjer prednjači Zuckerhütl. Možen je vzpon tako preko zahodnega grebena kot po "običajni poti" - vsem ponavljalcem polagam na srce, da si tako za vzpon kot sestop izberejo grebensko pot: četudi je nekoliko tehnično zahtevnejša, je veliko lepša in manj nevarna.

Po prijetnem vzponu s parkirišča na višini okoli 1600 m se hitro znajdemo pri koči Rüsselsheimler (2323 m) in malo nad njo pred razpotjem poti: levo poteka vzpon do Westgrata, naravnost pa se nadaljuje "Normalweg". Vzpel sem se preko Westgrata, zato sem prečil do stranske vzpetine Gahwinden (2649 m) in od tam po zahodnem grebenu do ledeniške planote pod vrhom.
"Westgrat" (II/I) je bil v osnovi zamišljen kot lažja alpinistična smer, namenjena izurjenim gornikom. Glavnina težav je v zadnjem delu, ki je izpostavljen in tehnično zahteven; pred leti pa so del dodobra zavarovali z jeklenicami, zato je le-ta trenutno smer klasičnega pristopa na vrh. Zaradi velike aktivne nevarnosti padajočega kamenja je namreč vzpon po "običajni poti" predvsem v zgornjem delu zelo tvegan, zato je med potema pod vršnim delom grebena urejena povezava, zavarovana z verigami.
Sam vzpon po zahodnem grebenu je prava klasika z lahkotnim plezanjem. Neprestano, cca. 500 višinskih metrov, poplezavamo preko velikih skalnatih blokov - če se držimo dobro označene poti, so ti precej stabilni, sicer pa je vedno potrebno preveriti oprimek. Plezanje je skoraj ves čas v sklopu I, morda kakšen detajl pogleda malo čez; vendar pa kljub grebenskemu poteku osrednji del vzpona čez Westgrat ni izpostavljen, vseeno pa ponuja fantastične razglede nad Pitztalsko dolino in vrhove Kaunergrata. Resnično, vzpon poteka v tako atraktivnem okolju in je spričo razmeroma malo zahtevnega in prijetnega poplezavanja tako všečen, da ga mirno proglasim za eno najlepših poti, kar sem jih opravil v Avstriji.
V zgornjem delu se greben zoži, malo pred priključitvijo "normalne poti" pa se pojavijo prva varovala na poti. Od tu je do planote pod vrhom precej zavarovanih prehodov, kljub temu pa je ta del poti najtežavnejši: izpostavljenost je mestoma velika, teren krušljiv in majav, tehnične težave, ki bi segale v visoko II ali šibko III sicer omili jeklenica, a je teren neugoden in pot zahteva veliko mero pazljivosti. Nenavadno je tudi, da ta del poti (nakar je tako vse do vrha) ni več označen, kakor da bi urejevalcem zmanjkalo volje - res je, da vzpon poteka po grebenu ali tik pod njim, a kot sem izkusil ob vrnitvi, orientacija v razbitem svetu neštetih pasti in podorov še zdaleč ni lahka.

Na prostrani platformi pod vršno glavo Hohe Geigeja nas razveseli privlačno ledeniško jezerce. Preko ostankov ledenika (nezahtevno, nobena dodatna oprema ni potrebna) se razmeroma položno vzpnemo do vršnega grebena in se potem po svoje ali sledeč posameznim možicem preko lahko prehodnega, a spričo ostrih, precej velikih kamnov dokaj neprijetnega sveta vzpnemo na prostoren in izjemno razgleden vrh.

Po daljšem zadržanju na vrhu sem se okoli polčetrte spustil nazaj do jezerca, kjer sem kljub pozni uri in vremenu, ki se je pričelo kisati (malo je zarosilo, vendar kaj več kot morebitne krajše plohe vsaj pred večerom niso bile napovedane...), srečal par, ki je še hitel proti vrhu. Skupaj smo si ogledali strašljivo podrt sestop po "običajni poti", zato sem se odločil, da po zavarovanem grebenu sestopim do mesta, kjer se priključi običajna pot, in od tam sestopim po "Normalweg": to je trenutno tudi optimalna rešitev, čeprav bi, kot sem že omenil, precej bolj priporočal vzpon IN sestop po zahodnem grebenu. Proti koncu zavarovanega dela sem v nepreglednem svetu nekoliko prehitro zavil proti navidezno bližnji "običajni poti" pod mano; v silno podrtem svetu sem še zadnji trenutek odskočil pred velikim majavim blokom, ki ni dopuščal drugačne smeri sestopa. Po skrajno podrti poti sem sestopil do verig in nato po sicer redno, a nekoliko zmedeno označeni poti proti koči (novejše rdeče pike se kombinirajo s starejšimi oznakami, ki pa včasih vodijo po trenutno zelo nevarnem terenu).
Sestop je končno pokazal, da je vrnitev pogosto zahtevnejša od vzpona, obenem pa, zakaj je trenutno pohajkovanje po "Normalweg" odsvetovano. Pot je strma in izjemno krušljiva - na čase se zdi, da se bodo veliki kamniti bloki v plazu, kakršni redno grmijo v okolici, hipoma pobegnili v dolino. Tako kot "Westgrat" je nezavarovana; načeloma to ne predstavlja večjih težav, saj tehnična zahtevnost ni velika, kljub temu pa na več mestih plezamo vsaj I. stopnjo - niti v tem pogledu pot ni bistveno lažja od zahodnogrebenskega vzpona.

Na prostranstvih pod razbitim pročeljem Hohe Geige sem si oddahnil, kmalu pa se je stemnilo in začel je padati dež, ki se je slabe pol ure pred kočo oplemenitil v burno nevihto. Zaradi tega sem bil prisiljen več kot uro vedriti v koči, malo pred 7. pa sem se vendarle spustil do avta v pojenjajočem dežju in se odpravil na precej dolgo vožnjo nazaj v Innsbruck.

Vzpon na Hohe Geige je velika tura in zelo zaželen cilj mnogim podkovanim gornikom, o čemer priča razmeroma velik obisk. Trenutno za vzpon ni potrebno imeti nobene dodatne (zimske) opreme, čelada pa je na "običajni poti" več kot le priporočljiva (četudi jo imajo le redki). Vzpon preko zahodnega grebena je čudovita izkušnja, zaradi pred časom zavarovanega vršnega dela pa tudi dosegljiva bolj izkušenim gornikom. Trenutno je Westgrat primarna pot na vrh; "običajne poti" nikakor ne morem priporočiti. Sicer pa sta tako mogočni Hohe Geige kot dolina Pitztal pod njim vsekakor vredna obiska...!
(aja, in veliko parkirišče pred Plangerossom je brezplačno, juhej)